Božična želja

Ko danes sedim ob računalniku in gledam ven, vidim sivo, oblačno nebo, močen veter in vse skupaj me bolj spominja na jesen kot pa na bel Božič. Da so prazniki, se vidi po lučkah, ki so prižgane skoraj pri vsaki hiši. Ljudje še spijo, zunaj se nič ne dogaja. Tudi ptičkov na naši magnoliji še ni. Je še zgodnje jutro.

Ne vem, zakaj sem se danes že tolikokrat spomnila na ljudi, ki nimajo doma, ki so nekje zunaj, ki jih zebe in so lačni. Predvsem pa na tiste, ki so osamljeni. Kjerkoli že so. Danes ne bom razglabljala, zakaj se komu dogajajo take ali drugačne življenjske situacije. Bolj mi gre za to, da na ta dan še bolj intenzivno kot sicer v vesolje pošljem dobre želje za vse, ki jih potrebujejo.

Želim, da bi ljudje začutili, da je dobro vse, kar se jim dogaja. Da bi razumeli, da ima vse v življenju nek smisel. Da je vse namenjeno njihovemu razvoju. Da so tudi težke situacije potrebne in so lahko izhodišče za novo pot. Da je samo stvar naše odločitve ali se bomo proti vsemu borili ali pa bomo težave vzeli kot vzpodbudo in nekaj v življenju spremenili. Da bi našli v sebi optimizem, ki v vsaki situaciji vidi nekaj dobrega, pa čeprav je to samo majhna goreča svečka, ki osvetli pot skozi rahlo odprta vrata.

»Pustimo vrata odprta!«, je zelo priljubljeno geslo med mojimi dragimi prijatelji in mano. Pomeni, da je vse možno: pridemo ali ne pridemo, se vidimo ali ne vidimo, naredimo nekaj ali ne naredimo…., vse je prav. Bo, kakor bo naneslo in vse bomo sprejeli z razumevanjem. V mnogih situacijah nam to uspeva.

Rada bi torej, da ljudje pustijo vrata odprta, kajti samo skozi odprta vrata pričakovanja in zaupanja lahko vstopajo sreča, uspeh in uresničene želje.

Misel, »rad bi bil srečen«, nato pa »eh, pa saj jaz nimam sreče, meni gre vse narobe!«, zapre vrata, o katerih sem govorila. Sreča gre potem k sosedu, ki jo pričakuje z odprtimi durmi in rokami.

Seveda tisti, ki verjame, da ga situacija dela nesrečnega, da so drugi krivi za njegovo nesrečo… in da on nima pri vsem skupaj čisto nič, mojemu pisanju ne more prisluhniti. Pa saj mu ni treba. Vsak ima lahko svoj prav.

Jaz pišem za tiste, ki čutijo podobno kot jaz. Da smo odgovorni za svoje odločitve: mi smo lahko pozitivni ali ne,  mi sprejemamo nova sporočila, ki jih prinaša razvoj ali jih zavračamo, mi pošiljamo v vesolje zaupanje v življenje ali ne, mi smo tisti, ki ujčkamo svoj ego ali pa ga želimo zmanjšati…

Odgovorni smo za tisto, kar sučemo v svojih glavah. Za naše misli. Za to, da se jih držimo ali pa smo jih pripravljeni odpuščati.

In, ko pridemo v stanje brez misli in se ne fokusiramo več na naše scenarije,  dopuščamo, da v nas priplavajo sporočila iz vesolja. Vse polno jih je okoli nas, samo slišati jih moramo. To so nova sporočila z novo vrednostjo. Za nas pozitivna. Če jih ne pokvarimo z našim razumom in starimi vzorci, nam pomagajo rasti, ustvarjati, se razvijati in iti dalje.

Vse to nam prinaša zaupanje v jutri in mir v srce.

To je moja božična želja za vse ljudi.

Brbotanje v loncu

Jutri, 21.12.2012 bi naj bil »tisti dan«. Konec sveta, prihod novega časa, naravne nesreče, izpad elektrike, tridnevna tema, dan kot vsi drugi, velik prihod blagodejne energije, ... napovedi bi lahko naštevala v nedogled. Ena izmed njih, objavljena na priljubljenem You Tubu, je pa ta, ki mi je zelo všeč. To naj bi bil dan, ko bomo ljudje polni idej, zamisli, ustvarjalnosti. Tej ideji sem menda najbolj naklonjena, zato kar čutim njen učinek.

Že od trenutka, ko sem se zbudila, se mi po glavi podijo ideje, kaj vse lahko naredim, kaj  bom naredila, kako bom to in to idejo speljala… Rešitve prihajajo hitro in veliko jih je. Po svoji stari navadi jih moram zapisati, ker drugače gredo proč. V roke vzamem enega svojih blokcev, zvezkov, notesov in pišem. Ja, še vedno imam rada papir in dobro pisalo. Rada pišem.

V tej napovedi za jutrišnji dan je bilo povedano, da bo jutri idej toliko, da si ljudje ne bodo zapomnili vsega, zato naj si zapišejo. Ideje bodo dobre, zato je škoda, da gredo v pozabo.

Takole bi rekla na to: kar mora ostati, bo ostalo. Kar se pozabi, ni vredno, da ostane. Pa če je zapisano ali ne. Jaz pišem pač zato, ker rada pišem. Veliko mojih zapisanih načrtov je ostalo nerealiziranih. Je pa res, da me vedno razveseli občutek, ko pri uresničenih idejah na listu naredim kljukico.

V življenju sem se velikokrat spomnila na dragega prijatelja, profesorja Vida Pečjaka, kako nam je razlagal o ustvarjalnosti. Ta se začne s pripravo neke ideje, nato gre vse skupaj malo spat, potem pa kot luč posveti iz teme v najbolj nemogočih situacijah: na stranišču, med oblačenjem in slačenjem, pri čiščenju stopnic, med plavanjem…. Ko se meni to dogaja, se spomnim na profesorja, se nasmehnem, sem zadovoljna, dobim elan za delo in ustvarjam. Njegove razlage so bile take, da smo v prepolni predavalnici sedeli tudi na stopnicah, da smo ga lahko poslušali. Z razlogom.

»Se dogaja«, bi rekli v današnjem času. Delovanje v moji glavi čisto ustreza naslovu, ki sem ga zapisala na začetku. Napiši to, napiši to…. Preveč je vsega hkrati. Sploh ne vem, kaj naj izberem.

Kljub zmedi v glavi, pa je nekaj drugače, kot bi bilo včasih. Nič me ne moti, ta zmeda. Počutim se v redu. Včasih bi takole pisanje vrgla v smeti, danes ga bom pa objavila. Tudi, če bo kdo ob branju rekel, da nisem napisala nič, da ni »teme«, .. (Zdajle lahko vidim svoj ego, ne vašega). Sem že govorila o egu? Bom drugič. Moram si zapisati, da ne bom pozabila.

Kakšen zaključek lahko naredim zdajle? Mislim, da bo najboljši takle: gre za sprejemanje. Danes se sprejemam takšno kot sem, pišočo blog, pa čeprav ne vem, kaj naj napišem. Verjamem, da ima tudi to nek smisel, kot ima smisel in razlog prav vsaka situacija, ki se nam zgodi v življenju.

Laganje

Danes sem ponovno slišala to, da imamo ljudje na vsako stvar lahko različne poglede. In, da nikakor ni samo enega »prav«. Vsak ima lahko svoje mnenje in vsako je pravilno.

Ko gre za take običajne stvari npr. nekomu je ta film všeč, drugemu ne, eden ga hvali, drugi kritizira, tukaj nekako dopuščamo, da imamo vsi »prav«.

Drugače pa je v situaciji, ko se borimo za svoje »vrednote«. Npr. laganje ni moralno, to ni prav.

Kako sprejeti nekoga, ki laže? To se vendar ne sme, govoriti moramo resnico! Človeku, ki laže, moramo povedati, da se to ne dela, da se s tem ne strinjamo, da je zato nemoralen, da se mora spremeniti. V tej situaciji smo trdni, neomajni, kot sodniki.

Kako pa se ob tem počutimo? Miru v duši zagotovo nimamo, ko se sprašujemo, kako le je nekdo lahko takšen!? Jezi nas, ne sprejemamo ga… to ni mir v duši. Kdo se zdaj slabše počuti: tisti, ki veselo laže ali tisti, ki to z jezo in neodobravanjem opazuje? Če verjamemo, da je cilj mir v duši, potem je odgovor tukaj.

Kako pa lahko sprejmemo to, da nekdo laže? Prvi korak je, da se nehamo ukvarjati s tistim drugim, s tistim, ki laže, ampak pogledamo vase.

Če nas nekaj moti, je tisti človek kot ogledalo, v katerem lahko vidimo sebe in svoj problem. Svoje ne sprejemanje. Njegova dejanja so njegov problem in če bo imel zaradi svojih laži težave, je to njegov problem, ne naš. Torej se lahko nehamo ukvarjati s tujim problemom. In ko se v resnici s tem ne ubadamo več, tudi mi nimamo problema. Problema sploh ni več. Vsak ima samo svojo pot.

Kaj meni pomaga sprejemati ljudi, ki lažejo?
Vprašam se, zakaj neki je nekdo tak, ne pa, kako je lahko nekdo tak.

Ko se vprašam, zakaj neki, vedno najdem neko razlago: ne zna biti drugačen, ima stiske, je v reakciji, ni še dovolj razvit...... vedno najdem nešteto razlogov, ki ga pojasnijo. Potem vprašanje, kako lahko npr. laže, se spreneveda......... odpade. On ne zna ali pa noče drugače, pa če je meni prav ali pa ne.

Jaz vem samo to, da ne smem in ne morem soditi! To lahko le ljubi Bog, pa še za njega verjamem, da ne sodi. Torej, ko nekdo ni tak, kot bi se meni zdelo, da bi moral biti, vidim samo to, da se moram spremeniti jaz, obrniti svoj pogled, ker jaz  vem, da je to moja blokada, on pa tega ne ve.

Bistvo vsega je, da so na svetu vse stvari v obeh polih : dobri in slabi, pošteni in lažnivi, plus in minus...., vsi s svojim razlogom.

Morda  bi tukaj dodala samo še to, kako lahko reagiramo na otroško laž. Odvisno seveda od starosti otroka. Pri majhnih otrocih je realni in domišljijski svet tako prepleten, da je težko govoriti o laži.

Ko pa vidimo, da otrok, ki nekaj naredi narobe in se tega zaveda, potem to taji ali se zlaže, pa se moramo vprašati, zakaj se nam ne upa povedati po resnici? Je že imel izkušnjo, da smo se jezili, ga kregali, se obnašali tako, da se je slabo počutil?

Če je tako, je spet samo na nas, da se popravimo in s svojim obnašanjem ustvarimo mirno, zaupanja vredno okolje, kjer bo otrok lahko pokazal svojo napako in uvidel, da zaradi tega ni slab in da nismo nič jezni nanj. Posledice njegovega dejanja ( na primer: počečkan parket, razbit krožnik...) potem skupaj odpravimo, brez očitkov, brez kritiziranja. Če nam uspe imeti ob tem mir v srcu, uvidimo, da smo se iz te situacije nekaj naučili mi in otrok.

Spremenila sem naslov

Danes zjutraj sem dobila idejo, kako bi se lahko imenoval moj blog.

Sprva sem ga imenovala »Razmišljanja«, a to ni čisto ustrezna beseda zanj. Prvič, ker verjamem, da preveč razmišljanja kaže naš močen ego in nam ne prinaša nič dobrega, drugič pa zaradi tega, ker čutim, da takrat, ko pišem blog, v resnici ne razmišljam, ampak besede kar same prihajajo skozi prste na papir. Zato takrat, ko moram razmišljati, nič ne napišem.

Tako me je zjutraj prešinilo, da je v meni nekaj, nekdo, ki želi nekaj povedati. In sem dobila asociacijo na ptico. Že leta je moj zelo ljub  kitajski pregovor: »Če nosiš v srcu zeleno vejo, bo nanjo sedla pojoča ptica.« Zelo verjamem, da je to res, zato že celo življenje zalivam svojo vejo, da se ne posuši, da je zelena, da vsake toliko tudi vzcveti in daje zavetje pojoči ptici. Ta ptica je včasih vesela, včasih žalostna, včasih zaskrbljena, vedno pa z upanjem gleda v nebo in ve, da je tam nekdo, na katerega se lahko obrne po pomoč.

Veliko let nazaj mi je prijateljica poklonila knjigo z naslovom Ptica v duši. Krasna drobna knjižica v svetlomodrem ovitku. Neštetokrat sem jo prebrala. Tudi danes zjutraj. Piše o tem, kako so v naši duši skriti predalčki, v katerih so shranjena naša čustva, zamere, naše lastnosti…, ptica pa jih odpira ali pa zaklepa. In kako je včasih sploh ne slišimo. Pa bi bilo dobro, če bi jo poslušali.

Kaj nam preprečuje, da bi slišali pojočo ptico v naši duši? Naš ego. V tej kratki besedi je skrito vse, kar nas dela nesvobodne, trde, bolne, toge, nesrečne, nesproščene, nemirne, preveč ali premalo samozavestne, neljubeče, ne sprejemajoče, kritične, stroge in še bi lahko naštevala.

Zato sem dala mojemu pisanju ime »ptica v srcu«. Prisluhnila ji bom, ko bo imela kaj povedati…..

Ko ne sprejemamo situacij, se počutimo slabo

Vsak dan se nam dogajajo situacije, v katerih nečesa ne moremo sprejeti. Se ne strinjamo; ni nam prav; vidimo, kako bi moralo biti; ne razumemo, kako je nekdo lahko tak; gre nam na živce;…..

Razum nam pravi, da imamo mi prav, »oni drugi« pa bi se moral spremeniti.

Kako se počutimo v teh situacijah? Dobro že ne. Glede na to, kakšno pomembnost ji pripisujemo, je tudi stanje našega slabega počutja. Če nič drugega, je v nas nemir. Z gotovostjo pa ne čutimo miru in veselja.

Za primer lahko navedem situacijo, ko nam nekdo preko vrste zasede parkirni prostor. Seveda nas razjezi, tega res ne moremo sprejeti. Grdo ga gledamo  iz svojega avta, on pa mirno in veselo odkoraka v trgovino. Ko končno najdemo parkirišče in gremo po svojih opravkih, počasi pozabimo na dogodek in slabo počutje izgine.

Drugačna situacija pa nastane, ko vidimo, kako naš otrok trpi zaradi nekega problema s svojim partnerjem. Tudi, ko ju ni zraven, nam problem ne gre iz glave. Tuhtamo, razmišljamo in se slabo počutimo. Hudo nam je in potolažimo se lahko šele, ko se njun problem razreši. Tej situaciji  pripisujemo veliko težo in temu primerno tudi reagiramo.

Bistvo je, da se v obeh primerih mi slabo počutimo.

Naše grdo gledanje na predrzneža v drugem avtu mu morda vzbudi kakšen občutek slabe vesti, ustavi ga pa ne in vseeno veselo koraka mimo nas. Jezni in besni smo pa mi.

Posledice našega vključevanja v otroka pa so hujše, saj se zdaj on ne ukvarjaj samo s partnerjem, ampak še z nami in našim slabim počutjem. Za vse je težko, moreče.

In kaj lahko naredimo, ko se znajdemo v taki situaciji?

Ključ do dobrega počutja je, da situacijo sprejmemo takšno, kot je. Da se ne upiramo. Da ne iščemo razlage, zakaj, kako, če bi,… Razumemo, da se vse dogaja z razlogom, se nasmejimo in gremo dalje. Iskat parkirni prostor ali razumet, da je otrokovo življenje njegovo, da so tudi njemu potrebne izkušnje in da mu najbolj pomagamo, če smo pozitivni. In potem presenečeni ugotovimo, da se je situacija razrešila brez nas in naše pomoči.

Ko malo pomislim nazaj, kako sem reagirala nekoč in kako danes?

Vidim veliko razliko. So situacije, ko bi včasih znorela, danes pa grejo mimo mene skoraj brez misli. So pa seveda tudi take, ki se me še dotaknejo. Takrat se v meni zbudi zavedanje, da tako mora biti, ter, da ima vsak dogodek neko logiko, ki je jaz pač trenutno ne vidim. Naravnam se na to, da bom mirna in izklopim svoj »jaz«, ki bi nekaj naredil. Prosim, se sprostim, zapojem, se zahvalim….delam vse, da se dvignem nad problem. In, ko ga potem z višine opazujem pod sabo, vidim, kako majhen je. Nepomemben. Pride veter in ni ga več.

V srcu pa je mir. In to je veliko vredno.

Skromnost

 

Zadnjič sem bila pohvaljena. Pa je rekla moja hči, »glej, da ti ne bo zdaj zrasel ego«, po starem bi rekli, da ne bom postala prevzetna, važna. Bila sem kar malo začudena, da je to rekla, čeprav sem njene besede vzela bolj kot frazo. Ona vendar ve, da sem jaz skromna!

Pa sem malo razmišljala o tem. Kaj sploh je skromnost? Kako se vidi? Sem res skromna ali samo mislim, da sem? Poznam koga, ki je skromen? Kaj ima sploh ta skromnost, na katero jaz mislim, skupnega s tisto, o kateri govori večina ljudi, to je z materialno skromnostjo?

Ko sem pogledala na splet, kakšna je definicija skromnosti, sem našla toliko mnenj, da sem skoraj nehala pisati o tem. Kaj pa sploh lahko še jaz dodam vsem tem idejam? Pa čisto »neskromno« nadaljujem.

Velikokrat namreč čutim , kaj je tisto, kar me dela skromno. To je zavedanje, kako majhni smo v tem našem univerzumu.  Mravljice, ali še manjši. Pa vendar  je za vsakega od nas narejen načrt, po katerem smo vodeni. Torej smo tega vredni. Pa vendar. Ne mi, nismo mi tisti, ki vse vemo, mi imamo samo možnost sprejemati že znano.

Ko na tretmajih  dobivam pouk, ga lahko sprejemam samo, ko sebe izklopim. Ko nisem jaz tista, ki nekaj ve, ampak se prepustim toku in novim sporočilom. Takrat sem skromna. In potem, ko me preplavi nov val sporočil in čutim, kako odpadajo ovoji mojih blokad, vidim, da postajam bogatejša. In sem hvaležna. Skromnost in hvaležnost gresta lepo skupaj.

Ko tole pišem, vidim, kako je težko napisati to, kar res čutim. Besede velikokrat ne povedo vsega, kar je v nas. Pa nič hudega, važno je, da za vsem povedanim čutim dobro energijo.

Pogled z drugega zornega kota

Danes bom pisala o ljudeh, ki življenje jemljejo zelo resno in odgovorno. Ki bi radi vse naredili prav. Ki imajo občutek, da se ne smejo zmotiti. Ki so zelo odvisni od tega, kaj o njih mislijo drugi.

Tudi jaz sem (bila) taka. So situacije, ki sem jih že prerasla, so pa še vedno tudi take, ko se obnašam čisto po starem. Govorila bom o tistih, kjer sem uspela.

Ko sem začela z mojim treningom v Spirali, sem se neprestano zadevala ob pojme in besede, ki sem jih poznala iz študija in službene prakse. Teorijo, ki sem jo študirala in ji 30 let verjela, sem morala postaviti na glavo, besede so imele drugačen pomen, nič mi ni bilo jasno. Seveda sem se vsaj v sebi upirala vsemu, kar je prihajalo z odra. Jaz sem vendar iz te stroke, bom že vedela, kaj pomenijo čustva! Ko je Lea govorila, kako se naša energija umaže ob našem čustvenem vpletanju, nisem mogla sprejeti, da to velja tudi za tako imenovana pozitivna čustva, kot so veselje, skrb, sočutje… Dokler sem se obešala na besede, nisem razumela pouka. Kar sem slišala, sem sprejela v skladu s svojim znanjem in se nisem premaknila.

Potem pa so prišle situacije, ko sem res želela narediti korak naprej. Če sem se želela znebiti težkih občutkov, npr. skrbi, sem morala pozabiti, kar vem. Pomagalo mi je to, da sem uvidela, da mi vse moje dosedanje znanje ni dalo notranjega miru. Torej, zakaj naj se tega oklepam še naprej? Začela sem poslušati čisto s prazno glavo in z odprtim srcem. In naenkrat videla svoj problem čisto z drugega zornega kota. Še pomembneje pa je, da se je takrat pokazala tudi pot za rešitev ali celo, da problema sploh ni bilo več.

Kako deluje odprto sprejemanje sugestij, so poznali ljudje že davno nazaj. Verjameš, sprejemaš, greš po tej poti in enkrat prideš na cilj. Avtosugestija je imela v zadnjem stoletju v vseh duhovnih metodah veliko vlogo. Bila je pozitivna, saj je ljudem dajala vero vase, kar jih je opogumljalo, da so bili aktivni. Tudi jaz sem jo veliko uporabljala. Dostikrat uspešno.

Vse pa se je nekako končalo ob tistem, kar zdaj rečemo blokada. Teh se sami zelo pogosto sploh ne zavedamo. So v nas in nas silijo, da se obnašamo tako ali drugače, ampak vedno se ob njih slabo počutimo. Nismo mirni, analiziramo, tuhtamo, se sprašujemo…. Odgovora sami ne znamo dati. Če pa ga tudi uvidimo, ga težko uresničimo v praksi. Vse skupaj namreč deluje kot nek mlin, ki ga poganja točno določena reka. Če hočemo, da bo skozenj tekla druga voda, ga moramo prestaviti. Mi moramo utišati svoj prav in poslušati druga sporočila. Ko jih spustimo vase, vidimo naš problem čisto z drugega zornega kota. Ni važno, kaj vse se nam je v življenju zgodilo, važno je, da se našega problema lahko rešimo. Ko se odločimo.

Danes sem videla lep primer oklepanja svojih vrednot. Biti točen, natančen, ne delati napak, biti popoln. In zraven trpeti. Ker popolnih ljudi ni. So samo tisti, ki zaradi tega trpijo in drugi, ki se ob tem znajo nasmejati. Ko se odločiš, na kateri strani hočeš biti, začneš poslušati in delaš korake. Svoj ozek pogled razširiš v širšo sliko in situacija je naenkrat drugačna.

Moj blog

Kar nekaj časa se že ukvarjam s tem, kaj pomeni pisanje bloga. Je to dnevnik, so to analitični prispevki, je to intimna izpoved? Kaj je to zame?

Ko sem pred časom zjutraj dobila idejo, sporočilo «Kaj pa, če bi pisala blog?«, mi to ni šlo več iz glave. Ampak o tem, kaj vse to pomeni, nisem imela pojma. Tudi brala nisem veliko in o blogih nisem vedela skoraj nič.

Najprej sem začela pisati zase. Ideje so tekle in pisala sem z lahkoto. Vse do takrat, ko mi je moja hčerka odprla blog. Takrat so na dan privrele misli: Koga pa zanima, kaj ti misliš? Kdo bo razumel, kaj hočeš povedati? Ali naj pišem »na splošno« ali »zelo o sebi«? Naj delim nauke? Naj povem za svoje težave, blokade, ali jih raje prikrijem? Vse to in še več so bile zavore, ki so me pri pisanju kar ustavile. Pri vsakem vprašanju sem si lahko dala oba odgovora: trdilnega in nikalnega. Bila sem neodločena, zmedena.

Edino to sem vedela, da pisala pa bi. Uživala sem, ko sem po neštetih popravkih končala s pisanjem o kakšni temi.

In zdaj pišem. Slišim, »le tako naprej!« in grem dalje. Saj ni važno, kdo, kaj, zakaj…..Važno je, da povem, kakšne spremembe so v meni, kakšen pogled dobivam, kaj se dobrega dogaja, kako grem čez reakcije, kako se učim, kaj vse dobivam, ko grem skozi pouk učenja novega stila življenja. Life Technology je metoda, ki me spreminja veliko bolj in veliko bolje kot vse metode do sedaj. Zame je vrhunska. Ne samo zame, za vse, ki ji sledimo. Zato moram pisati o njej. Ne morem biti tako sebična, da bi jo držala zase, ampak bi rada ljudem povedala, da imamo vsi možnosti, da se spreminjamo. Ko vsak od nas pošlje v vesolje svoj »korak naprej«, se svet spreminja na bolje. Prihajajo časi, ki bodo drugačni. Verjamem, da lepši.

Moj veseli december

Prišel je veseli december. Lučke, svečke, okraski, glasba, vse srebrno-belo, po moje. Zelo rada imam te dneve, ko je vse v nekem pričakovanju. Česa le? Daril? Druženja? Zabav? Veselja?

Vse bolj poudarjamo, kako je december čas, ko naj se zazremo vase, naredimo pregled čez leto za nami in naredimo načrte za naprej. Kako niso pomembna materialna darila, ampak naši odnosi. Vedno več ljudi govori o pomenu duha pred materialnimi stvarmi.

Z vsem tem se strinjam. Tudi kriza v svetu in pri nas nas sili v to, da smo skromni.  Spomnim se let nazaj, ko doma spečeni keksi ali doma narejena marmelada ni bila ravno zaželeno darilo. Bilo je premalo, prepoceni. Danes ni več tako. Na vsakem koraku lahko najdemo recepte, ideje, načrte…, kaj vse lahko naredimo sami in s tem osrečimo bližnje.  V nas je naravnanost, da je to res čas obdarovanj, vedno bolj pa se tudi zavedamo, kako je naše ustvarjanje lahko lepše od samega kupovanja daril. Tega ne delamo samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi zaradi zavedanja, da nas ustvarjalnost bogati. Ko nekaj naredim sama, mi to da zagon, me duhovno dviga, mi da veselje. Ko smo ustvarjalni, smo v nekem posebnem notranjem stanju, smo povezani z vesoljem in če se res prepustimo, začutimo, kako skozi nas deluje energija.

Ideje prihajajo, roke ubogajo in pred očmi nekaj nastaja.

Zaradi vsega tega nekako nisem mogla sprejeti ideje, da v naši družini letos ne bo božičnih daril. Da smo to prerasli. Jaz nisem. Otrok v meni se veseli dneva, ko se vsi zberemo in veselo odpiramo lepo zavita darila izpod božičnega drevesa.

Zato sem bila vesela, ko smo se nato zmenili, da bodo zavitki samo majhne, skromne pozornosti. Morda tudi iz lastne ustvarjalne delavnice.

Seveda sem se ob tem vprašala, ali nisem preveč toga in je v meni samo preveč starih navad, starih sporočil. Najbrž je res tako, sem si priznala. Ampak držim se jih pa zato, ker ne vidim , da bi bila tako slaba. Ko namreč razmišljam o tem, kaj bi komu od mojih ljubih kupila ali sama naredila, mislim na njih, čutim, kako jih imam rada in mi je ob tem lepo. Ko pa bom prerasla navezanost na materialne radosti, bom to z veseljem povedala.

Hvaležnost

Danes smo govorili o hvaležnosti. Ko pomislim na to besedo, lahko v trenutku naštejem sto stvari, za katere sem hvaležna. Vse, kar se mi dogaja, je dobro in za vse sem lahko hvaležna. Ko sem hvaležna, v meni živijo lepe misli, sem pozitivna, sem sprejemajoča.

Hvaležna sem za danost, da sem lahko hvaležna. Nekateri tega nimajo, ne znajo in se morajo tega še naučiti. Jaz znam in sem hvaležna.

Včasih mi je kdo rekel,«kako si lahko hvaležna za bolezen, za težave…?, to ja ni mogoče.« Pa sem mu razložila svoj pogled.

Verjamem, da se nam vse v življenju zgodi z nekim razlogom. Življenje ima smisel, pa če ga mi vidimo ali ne. Če ima vse smisel, vse svoj razlog, potem je vse v bistvu dobro. In če je vse dobro, potem mora biti v vsaki stvari nekaj takega, kar je vredno najti in biti za to hvaležen.

Ko sem se zaradi kakšnega problema slabo počutila, sem se vprašala, kaj neki se iz te situacije lahko naučim. Kaj mi hoče življenje pokazati? Odkar sem v našem procesu, v treningu, se vprašam, kaj mi kaže energija, ki nas vodi. Kadar vidim problem skozi svoje blokade, odgovora na to vprašanje seveda ne vidim. Vem pa, da obstaja in da ga bom enkrat že spoznala, če bo to potrebno. Če se v tistem trenutku vprašam, kaj pa je v tej situaciji vseeno dobrega, vedno lahko najdem odgovor. In takrat me preplavi hvaležnost. Samo vprašati se moram. In ko sem hvaležna, se počutim bolje. Zato se mi zdi hvaležnost tako čudovita. Pelje me naprej, nikoli ne zataji.

Problem je samo v tem, da se včasih pozabim vprašati! Ko npr. udarja iz mene moja žalost, kar pozabim, da je to dobro. Takrat se smilim sama sebi in pozabim pomisliti, da je to en vidik tega počutja in da lahko po premiku v drugo smer pridem do veselja. V tem primeru si moram zavestno reči: »kaj moram narediti zdaj, da ne bom več trpela?«, in se spomniti, da je zame dobro, če si pojem. Petje nam odpira srce, ko pojem, ne mislim nase in težko čustvo počasi zbledi. Vedno bolj pogosto mi to tudi uspe. Obrnem pogled, ne ujčkam se v depresiji, želim ven. Ko res želim in res nekaj naredim, mi tudi uspe. Če tega ne morem narediti sama, pa najdem pomoč.

Malo sem zašla od hvaležnosti, a moram reči, da sem hvaležna tudi za take izkušnje, pa čeprav so včasih boleče.

O hvaležnosti mi je že pred mnogimi leti govoril moj oče. O tem, da je vse dobro ( kot je rekel veliki Goethe ). Govorila sva o modrostih življenja. Zelo sem hvaležna za to, da ga imam. Da je bil tako pogumen, da je šel po svoji poti in nam dajal toliko dobrega. Bil je pionir svojega časa. A bom o njem govorila kdaj drugič.

Kako se spreminjam?

Ko sem pred mnogimi leti začutila, da me zanima psihologija, sem prebirala knjige, se pogovarjala z ljudmi, ki so čutili enako, se učila od tistih, ki so že kaj znali in ves čas v praksi poskušala živeti tako, kot sem verjela, da je dobro. Bila sem optimistična, pozitivna, ljudi sem sprejemala take, kot so bili in mislila, da delam prav. Znala sem prisluhniti, poslušati, razumeti, tolažiti, pokazati pot… , mnogi so se potem počutili bolje, ter se vrnili po pomoč, ko so jo spet potrebovali. Mnogi so tudi rešili kakšen problem in dobili pogum, da so šli  naprej.

V meni pa je ves ta čas živelo nekaj, kar je težko opisati. Neka želja, da obstaja še kaj, da je kje še kakšna druga pot, da je nekje metoda, ki bi mi prinesla več miru in zaupanja. Da bi se rešila strahov, skrbi in občutkov krivde. Ter večnega spraševanja, ali sem dovolj dobra, sem naredila vse prav, kako bi lahko in kaj vse bi morala narediti drugače, sem osrečila otroke in jim dala zaupanje v življenje, kaj vse še moram narediti….. Kam še lahko grem? Česa še ne poznam? Vsaj informativno sem poznala skoraj vse metode, ki se jih je dalo srečati kjerkoli že.

Ko sem prvič srečala pojem Spirala, sem na internetu brala o tem pouku in nisem razumela ničesar. Zdelo se mi je tako v zraku, da sem na vse skupaj kar pozabila. Bilo je premalo konkretno, premalo tega: »kako pa moramo mi nekaj početi, si dopovedati….«.

Po kakšnem letu pa sem ponovno naletela na ta pouk. Že prej nisem verjela v slučaje, potem pa sem začutila, da je to metoda, ki jo želim bolje spoznati. Začela sem trenirati. Energija mi je dajala znake, rezultate in naenkrat je minilo pet let. Zelo sem se spremenila, bi rekla sama zase. Imela sem željo, da se spremenim. Bila sem odprta za razvoj. Sem mislila.

Pa ne nekem treningu izvem, da se upiram, da se ne predajam, da nisem dovolj odprta… Nič nisem razumela. To ja ni res.

Naslednja misel: že mora biti res, če me tako vidijo. Ampak, kaj delam narobe, kje se zatikam?l

Odgovor je bil, da vse sprejemam z glavo, ne s srcem.

Moje misli me blokirajo. Moje razlage, zakaj sem taka, zakaj nekaj počnem, od kod imam to ali ono blokado, kako sem….. Uvid v to, da življenja ne moremo dobro voziti z našim razumom, ampak, da gremo skozi življenje mirni in uspešni, če se predamo tej višji sili, ki nas vodi, je moja včerajšnja izkušnja. Dojela sem, kaj se pravi upirati. Razumela sem, kaj se pravi sprejemati. Nova sporočila, ki jih želimo sprejeti, ne morejo v nas, če jim zapiramo vrata s starimi sporočili. Tudi ne morejo v nas, če smo polni starih sporočil. Že star kitajski izrek pravi «Če hočeš napolniti skodelico s čajem, jo moraš najprej sprazniti«. Ta pregovor poznam že vrsto let, verjamem, da je to res, kaj pa to pomeni v mojem življenju, pa spoznavam šele sedaj. Kaj vse mora ven, da lahko novo pride noter?

Čisto mirno sem vrgla ven stvari, ki so mi bile napoti in jih ne rabim: kakšno zamero, ne sprejemanje, slabo pozicijo, skrb… Kako pa naj vržem ven moje vrednote? Nekaj, kar je prav? Kar vidim, da mora biti? Ko sem uvidela, da stvari lahko vidimo tudi drugače, sem se nehala oklepati tudi vrednot. Spet sem videla, kako je ta naš trening težek. In odpori veliki. Ko pa sem tukaj nekajkrat uspela in potem videla spremembe na sebi in drugih, sem še bolj vedela, da je tako prav.

Morda bi navedla primer, kaj s tem mislim. Ali si dober takrat, ko revežu daš denar ali takrat, ko mu ga ne daš in ga s tem prisiliš, da se nauči zase poskrbeti sam? Ali si dobra mama takrat, ko otroku nudiš vse, kar lahko ali takrat, ko mu skozi omejitve pomagaš, da se nauči najti pot skozi življenje? Ali si dober šef takrat, ko slabemu, nezadovoljnemu delavcu dovoliš, da ostane v tej službi ali takrat, ko mu poveš, da tukaj ne ustreza, ga odpustiš in mu daš možnost, da si najde zanj boljše delovno mesto? Nekateri bi se strinjali s prvim delom stavka, drugi z drugim. V bistvu pa gre za to, da lahko isto situacijo vidimo vsak po svoje. In oklepanje svojega »prav« pomeni samo to, da nismo odprti za drug pogled. To pa je tisto, kar nas omejuje v našem razvoju. Biti odprt, dopuščati, sprejemati. Kako je to lepo!

Res je imel prav Goethe, ko je rekel: »Vse je dobro«.

Kako vemo, da smo odločeni, da se spremenimo?

Ko se res začnemo spreminjati. Dokler pa samo govorimo, rada bi, imam željo…. , vse misli prihajajo iz glave, ne pa iz srca, se ne zgodi nič.

Tako nekako sem dobivala danes pouk na našem »višjem zavedanju«. Naravnanost na spremembe imam, a to je premalo. Nisem se še odločila. Zakaj pa ne, vprašam, saj vendar želim! Ker ne čutim dovolj velike vrednosti, je odgovor. Jaz pa tega ne vidim. Ne prepoznam.  Zaradi moje blokade? Mogoče, a ta ne more biti izgovor, da ne grem naprej. Saj se blokado da odpraviti – ko se bom odločila. Tudi, če ne razumem, lahko verjamem, da je tako. Jaz ne vidim, mojstrica vidi. Mene blokirajo moja stara sporočila, ki se zavedajoč se svoje moči oblastno sprehajajo po mojih možganih. Jaz, revica, pa jim pustim kraljevati. Kako dolgo še? Da imam naravnanost, da se spremenim, sem slišala z odra. Kako dobro dene, da le nisem čisto brezupen primer. Čeprav se mi na trenutke zdi, da to sem, pa se spomnim svojih rezultatov in odpre se mi pogled, da sem na pravi poti.

Kdaj se bom torej spremenila?

Hitro vključim svojo potrpežljivost in si rečem, da grem počasi naprej. Včasih se vprašam, če se za pojmom potrpežljivost ne skriva premajhna aktivnost, ko lepo »čičam in čakam«, kaj se bo zgodilo. Ampak mislim, da to ni bistvo. Dejansko sem potrpežljiva in čakanje me nikoli ni motilo (npr. v vrsti pred cestninsko postajo), samo, da mi ni bilo treba stati. Malo manj sem potrpežljiva v vrstah pred blagajnami, ker moram stati, a še vedno manj kot velika večina ljudi, ki lahko stojijo, pa jim je čakanje tako odveč. Zanimivo jih je opazovati, kako jezno gledajo okoli sebe….

Danes se v svetu dogajajo velike spremembe. Nič več ni tako, kot je bilo in že jutri ne bo več tako, kot je danes. Ljudje to različno poimenujejo. Razvijajo teorije, iščejo poti… Če pa pogledam, kaj je skupnega vsem razlagam, kaj je ta skupni imenovalec, vidim, da so to nova sporočila. Če ne obrneš pogleda, živiš v starem: v težavah, boleznih, strahu, skrbeh. Če obrneš pogled, zagledaš lepoto, zaupanje, zdravje, harmonijo, dobre odnose, blagostanje, radost, mir v duši…..

Pa naj mi še kdo reče, da se ne splača trenirati, kako iti v nov stil življenja, ki prihaja.

Veliko ljudi ve, da se dogajajo spremembe in to zelo hitro. Včeraj sem prebrala, da znanstveniki govorijo, da  Darwinove evolucijska teorija ne bo več držala, ker prihaja nova, tehnološka. Tudi tukaj moramo obrniti pogled. Tisti, ki se bodo še vedno držali starih resnic, bodo v njih tudi obtičali. Morda bodo s tem kar zadovoljni, kdo ve. Gotovo pa ne tako, kot tisti, ki bodo šli s tokom naprej. In teh je na svetu vedno več.

Pogledam na internet, v revije, na televizijo, poslušam pogovore v družbi.., polno je novih pogledov na svet, na človeka, na neskončne možnosti, ki jih imamo. Pred desetimi leti bi te zaradi takih pogledov izločili, danes ti prisluhnejo. Vesela sem , da je tako.

Predajanje

Ko smo še otroci, imamo sanje, kakšno naj bi bilo naše življenje. »Ko bom velika, bom imela moža in štiri otroke. Imeli se bomo lepo in bomo srečni.« Tako se sanjarila  jaz. Nekdo drug sanja takole: » Ko bom velik, bom imel hišo in dober avto.« Tretji: »Ko bom velik, bom potoval po svetu, se zabaval in veliko videl.«

Sprašujem se, kako naše sanje  vplivajo na to, da se nam potem dejansko dogajajo stvari, o katerih smo  sanjarili.  Zakon privlačnosti pravi, da se nam to, kar pošiljamo v vesolje, tudi uresniči. To verjamem. Ne vem pa tega, če so naše otroške sanje tista prava vera, ki nas bo potem peljala skozi življenje. Otroci si vmes tudi premislijo in zamenjajo cilj. No, jaz ga nisem.

Če pogledam sebe, vidim, da je to res bil moj močen cilj, ki sem ga dosegla, čeprav s samo dvema otrokoma, in da je to še vedno najbolj pomembno. Mož in otroci. Pa seveda zdaj še vnučka, pa zeta… torej moja razširjena družina. Če so oni v redu, sem tudi jaz. Ops! Tukaj sem se malo zataknila.

Če oni niso v redu, tudi jaz nisem, to je res, če pa oni so v redu, pa ni nujno, da jaz sem. Včasih tudi nisem. Ko so oni »na varnem«, imam namreč čas, da sprostim svoje blokade in se slabo počutim. Kakšen zaključek lahko izpeljem iz tega? Da je moje počutje odvisno od mene, ne pa od drugih okoli mene. Torej se moram naravnati na to, da bom trenirala sebe, svojo pozicijo, brisala stara sporočila in se učila dobro sprejemati nova. Tako jim bom lahko v oporo, ko me bodo rabili. In sama sebi, ko se bom spravljala na pravo pot. Še bolje: ko bom prosila energijo, da mi pomaga na pravo pot, da se ji bom znala predati, jo začutiti in se ji pustiti voditi.

Ta naš ego! Vedno mi, mi, mi… kot da lahko sami kaj naredimo! Kako so srečni tisti, ki so se že naučili spustiti sebe in se predati toku življenja! Sem ob tem pomislila, kako jim zavidam? Ne, samo, kako bi jih rada posnemala, se tudi jaz to naučila. Hvala Bogu, da vsaj eni znajo, da nas lahko učijo!

Še nekaj sem ugotovila danes zjutraj. Če ne znaš odpreti srca, ga pač ne znaš. Naj se strogi učitelj še tako jezi, kako si brezvezen, še vedno si to ti. Eni pač ne pridejo naprej, ampak se kar naprej sučejo v krogu. Ampak jaz jih razumem, ne morejo drugače, ne znajo.

Seveda pa tukaj ni konec mojega razmišljanja. Mora namreč biti izhod iz tega kroga! Ne moreš kar celo življenje vleči iste blokade in se nič naučiti, če imaš naravnanost  za to. Torej, možnost je, samo najti  jo moraš. In tu je ključ: ko se predaš, se ti odprejo vrata in vidiš pot, po kateri potem lahko greš. Novim dogodivščinam naproti. Učitelj pa itak vedno pride takrat, ko je učenec pripravljen.

Zaspanost

Danes je tako zaspan dan. Siv, brez sonca, še ptičkom se ne ljubi letati. Samo nekaj vran pije vodo iz mojega podstavka, ki sem ga oblekla v mozaik.

Spala sem resda manj kot običajno, ampak mislim, da je sivina zunaj kriva, da nimam nobenega elana za delo.

Kaj pa je razlika med mojim počutjem danes in tistim v preteklosti? V starih časih bi se obtoževala, se počutila krivo, ker nič ne delam, danes pa se čisto dobro počutim in uživam v tem, da ne počnem nič.

Karkoli že počneš ( ali ne počneš), važen je mir v srcu. Danes mi to uspeva.