Skromnost

 

Zadnjič sem bila pohvaljena. Pa je rekla moja hči, »glej, da ti ne bo zdaj zrasel ego«, po starem bi rekli, da ne bom postala prevzetna, važna. Bila sem kar malo začudena, da je to rekla, čeprav sem njene besede vzela bolj kot frazo. Ona vendar ve, da sem jaz skromna!

Pa sem malo razmišljala o tem. Kaj sploh je skromnost? Kako se vidi? Sem res skromna ali samo mislim, da sem? Poznam koga, ki je skromen? Kaj ima sploh ta skromnost, na katero jaz mislim, skupnega s tisto, o kateri govori večina ljudi, to je z materialno skromnostjo?

Ko sem pogledala na splet, kakšna je definicija skromnosti, sem našla toliko mnenj, da sem skoraj nehala pisati o tem. Kaj pa sploh lahko še jaz dodam vsem tem idejam? Pa čisto »neskromno« nadaljujem.

Velikokrat namreč čutim , kaj je tisto, kar me dela skromno. To je zavedanje, kako majhni smo v tem našem univerzumu.  Mravljice, ali še manjši. Pa vendar  je za vsakega od nas narejen načrt, po katerem smo vodeni. Torej smo tega vredni. Pa vendar. Ne mi, nismo mi tisti, ki vse vemo, mi imamo samo možnost sprejemati že znano.

Ko na tretmajih  dobivam pouk, ga lahko sprejemam samo, ko sebe izklopim. Ko nisem jaz tista, ki nekaj ve, ampak se prepustim toku in novim sporočilom. Takrat sem skromna. In potem, ko me preplavi nov val sporočil in čutim, kako odpadajo ovoji mojih blokad, vidim, da postajam bogatejša. In sem hvaležna. Skromnost in hvaležnost gresta lepo skupaj.

Ko tole pišem, vidim, kako je težko napisati to, kar res čutim. Besede velikokrat ne povedo vsega, kar je v nas. Pa nič hudega, važno je, da za vsem povedanim čutim dobro energijo.