Vsak dan se nam dogajajo situacije, v katerih nečesa ne moremo sprejeti. Se ne strinjamo; ni nam prav; vidimo, kako bi moralo biti; ne razumemo, kako je nekdo lahko tak; gre nam na živce;…..
Razum nam pravi, da imamo mi prav, »oni drugi« pa bi se moral spremeniti.
Kako se počutimo v teh situacijah? Dobro že ne. Glede na to, kakšno pomembnost ji pripisujemo, je tudi stanje našega slabega počutja. Če nič drugega, je v nas nemir. Z gotovostjo pa ne čutimo miru in veselja.
Za primer lahko navedem situacijo, ko nam nekdo preko vrste zasede parkirni prostor. Seveda nas razjezi, tega res ne moremo sprejeti. Grdo ga gledamo iz svojega avta, on pa mirno in veselo odkoraka v trgovino. Ko končno najdemo parkirišče in gremo po svojih opravkih, počasi pozabimo na dogodek in slabo počutje izgine.
Drugačna situacija pa nastane, ko vidimo, kako naš otrok trpi zaradi nekega problema s svojim partnerjem. Tudi, ko ju ni zraven, nam problem ne gre iz glave. Tuhtamo, razmišljamo in se slabo počutimo. Hudo nam je in potolažimo se lahko šele, ko se njun problem razreši. Tej situaciji pripisujemo veliko težo in temu primerno tudi reagiramo.
Bistvo je, da se v obeh primerih mi slabo počutimo.
Naše grdo gledanje na predrzneža v drugem avtu mu morda vzbudi kakšen občutek slabe vesti, ustavi ga pa ne in vseeno veselo koraka mimo nas. Jezni in besni smo pa mi.
Posledice našega vključevanja v otroka pa so hujše, saj se zdaj on ne ukvarjaj samo s partnerjem, ampak še z nami in našim slabim počutjem. Za vse je težko, moreče.
In kaj lahko naredimo, ko se znajdemo v taki situaciji?
Ključ do dobrega počutja je, da situacijo sprejmemo takšno, kot je. Da se ne upiramo. Da ne iščemo razlage, zakaj, kako, če bi,… Razumemo, da se vse dogaja z razlogom, se nasmejimo in gremo dalje. Iskat parkirni prostor ali razumet, da je otrokovo življenje njegovo, da so tudi njemu potrebne izkušnje in da mu najbolj pomagamo, če smo pozitivni. In potem presenečeni ugotovimo, da se je situacija razrešila brez nas in naše pomoči.
Ko malo pomislim nazaj, kako sem reagirala nekoč in kako danes?
Vidim veliko razliko. So situacije, ko bi včasih znorela, danes pa grejo mimo mene skoraj brez misli. So pa seveda tudi take, ki se me še dotaknejo. Takrat se v meni zbudi zavedanje, da tako mora biti, ter, da ima vsak dogodek neko logiko, ki je jaz pač trenutno ne vidim. Naravnam se na to, da bom mirna in izklopim svoj »jaz«, ki bi nekaj naredil. Prosim, se sprostim, zapojem, se zahvalim….delam vse, da se dvignem nad problem. In, ko ga potem z višine opazujem pod sabo, vidim, kako majhen je. Nepomemben. Pride veter in ni ga več.
V srcu pa je mir. In to je veliko vredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar