Božična želja

Ko danes sedim ob računalniku in gledam ven, vidim sivo, oblačno nebo, močen veter in vse skupaj me bolj spominja na jesen kot pa na bel Božič. Da so prazniki, se vidi po lučkah, ki so prižgane skoraj pri vsaki hiši. Ljudje še spijo, zunaj se nič ne dogaja. Tudi ptičkov na naši magnoliji še ni. Je še zgodnje jutro.

Ne vem, zakaj sem se danes že tolikokrat spomnila na ljudi, ki nimajo doma, ki so nekje zunaj, ki jih zebe in so lačni. Predvsem pa na tiste, ki so osamljeni. Kjerkoli že so. Danes ne bom razglabljala, zakaj se komu dogajajo take ali drugačne življenjske situacije. Bolj mi gre za to, da na ta dan še bolj intenzivno kot sicer v vesolje pošljem dobre želje za vse, ki jih potrebujejo.

Želim, da bi ljudje začutili, da je dobro vse, kar se jim dogaja. Da bi razumeli, da ima vse v življenju nek smisel. Da je vse namenjeno njihovemu razvoju. Da so tudi težke situacije potrebne in so lahko izhodišče za novo pot. Da je samo stvar naše odločitve ali se bomo proti vsemu borili ali pa bomo težave vzeli kot vzpodbudo in nekaj v življenju spremenili. Da bi našli v sebi optimizem, ki v vsaki situaciji vidi nekaj dobrega, pa čeprav je to samo majhna goreča svečka, ki osvetli pot skozi rahlo odprta vrata.

»Pustimo vrata odprta!«, je zelo priljubljeno geslo med mojimi dragimi prijatelji in mano. Pomeni, da je vse možno: pridemo ali ne pridemo, se vidimo ali ne vidimo, naredimo nekaj ali ne naredimo…., vse je prav. Bo, kakor bo naneslo in vse bomo sprejeli z razumevanjem. V mnogih situacijah nam to uspeva.

Rada bi torej, da ljudje pustijo vrata odprta, kajti samo skozi odprta vrata pričakovanja in zaupanja lahko vstopajo sreča, uspeh in uresničene želje.

Misel, »rad bi bil srečen«, nato pa »eh, pa saj jaz nimam sreče, meni gre vse narobe!«, zapre vrata, o katerih sem govorila. Sreča gre potem k sosedu, ki jo pričakuje z odprtimi durmi in rokami.

Seveda tisti, ki verjame, da ga situacija dela nesrečnega, da so drugi krivi za njegovo nesrečo… in da on nima pri vsem skupaj čisto nič, mojemu pisanju ne more prisluhniti. Pa saj mu ni treba. Vsak ima lahko svoj prav.

Jaz pišem za tiste, ki čutijo podobno kot jaz. Da smo odgovorni za svoje odločitve: mi smo lahko pozitivni ali ne,  mi sprejemamo nova sporočila, ki jih prinaša razvoj ali jih zavračamo, mi pošiljamo v vesolje zaupanje v življenje ali ne, mi smo tisti, ki ujčkamo svoj ego ali pa ga želimo zmanjšati…

Odgovorni smo za tisto, kar sučemo v svojih glavah. Za naše misli. Za to, da se jih držimo ali pa smo jih pripravljeni odpuščati.

In, ko pridemo v stanje brez misli in se ne fokusiramo več na naše scenarije,  dopuščamo, da v nas priplavajo sporočila iz vesolja. Vse polno jih je okoli nas, samo slišati jih moramo. To so nova sporočila z novo vrednostjo. Za nas pozitivna. Če jih ne pokvarimo z našim razumom in starimi vzorci, nam pomagajo rasti, ustvarjati, se razvijati in iti dalje.

Vse to nam prinaša zaupanje v jutri in mir v srce.

To je moja božična želja za vse ljudi.