Danes bom pisala o ljudeh, ki življenje jemljejo zelo resno in odgovorno. Ki bi radi vse naredili prav. Ki imajo občutek, da se ne smejo zmotiti. Ki so zelo odvisni od tega, kaj o njih mislijo drugi.
Tudi jaz sem (bila) taka. So situacije, ki sem jih že prerasla, so pa še vedno tudi take, ko se obnašam čisto po starem. Govorila bom o tistih, kjer sem uspela.
Ko sem začela z mojim treningom v Spirali, sem se neprestano zadevala ob pojme in besede, ki sem jih poznala iz študija in službene prakse. Teorijo, ki sem jo študirala in ji 30 let verjela, sem morala postaviti na glavo, besede so imele drugačen pomen, nič mi ni bilo jasno. Seveda sem se vsaj v sebi upirala vsemu, kar je prihajalo z odra. Jaz sem vendar iz te stroke, bom že vedela, kaj pomenijo čustva! Ko je Lea govorila, kako se naša energija umaže ob našem čustvenem vpletanju, nisem mogla sprejeti, da to velja tudi za tako imenovana pozitivna čustva, kot so veselje, skrb, sočutje… Dokler sem se obešala na besede, nisem razumela pouka. Kar sem slišala, sem sprejela v skladu s svojim znanjem in se nisem premaknila.
Potem pa so prišle situacije, ko sem res želela narediti korak naprej. Če sem se želela znebiti težkih občutkov, npr. skrbi, sem morala pozabiti, kar vem. Pomagalo mi je to, da sem uvidela, da mi vse moje dosedanje znanje ni dalo notranjega miru. Torej, zakaj naj se tega oklepam še naprej? Začela sem poslušati čisto s prazno glavo in z odprtim srcem. In naenkrat videla svoj problem čisto z drugega zornega kota. Še pomembneje pa je, da se je takrat pokazala tudi pot za rešitev ali celo, da problema sploh ni bilo več.
Kako deluje odprto sprejemanje sugestij, so poznali ljudje že davno nazaj. Verjameš, sprejemaš, greš po tej poti in enkrat prideš na cilj. Avtosugestija je imela v zadnjem stoletju v vseh duhovnih metodah veliko vlogo. Bila je pozitivna, saj je ljudem dajala vero vase, kar jih je opogumljalo, da so bili aktivni. Tudi jaz sem jo veliko uporabljala. Dostikrat uspešno.
Vse pa se je nekako končalo ob tistem, kar zdaj rečemo blokada. Teh se sami zelo pogosto sploh ne zavedamo. So v nas in nas silijo, da se obnašamo tako ali drugače, ampak vedno se ob njih slabo počutimo. Nismo mirni, analiziramo, tuhtamo, se sprašujemo…. Odgovora sami ne znamo dati. Če pa ga tudi uvidimo, ga težko uresničimo v praksi. Vse skupaj namreč deluje kot nek mlin, ki ga poganja točno določena reka. Če hočemo, da bo skozenj tekla druga voda, ga moramo prestaviti. Mi moramo utišati svoj prav in poslušati druga sporočila. Ko jih spustimo vase, vidimo naš problem čisto z drugega zornega kota. Ni važno, kaj vse se nam je v življenju zgodilo, važno je, da se našega problema lahko rešimo. Ko se odločimo.
Danes sem videla lep primer oklepanja svojih vrednot. Biti točen, natančen, ne delati napak, biti popoln. In zraven trpeti. Ker popolnih ljudi ni. So samo tisti, ki zaradi tega trpijo in drugi, ki se ob tem znajo nasmejati. Ko se odločiš, na kateri strani hočeš biti, začneš poslušati in delaš korake. Svoj ozek pogled razširiš v širšo sliko in situacija je naenkrat drugačna.
dobro
OdgovoriIzbriši