ponedeljek, 3. december 2012

Moj veseli december

Prišel je veseli december. Lučke, svečke, okraski, glasba, vse srebrno-belo, po moje. Zelo rada imam te dneve, ko je vse v nekem pričakovanju. Česa le? Daril? Druženja? Zabav? Veselja?
Vse bolj poudarjamo, kako je december čas, ko naj se zazremo vase, naredimo pregled čez leto za nami in naredimo načrte za naprej. Kako niso pomembna materialna darila, ampak naši odnosi. Vedno več ljudi govori o pomenu duha pred materialnimi stvarmi.
Z vsem tem se strinjam. Tudi kriza v svetu in pri nas nas sili v to, da smo skromni.  Spomnim se let nazaj, ko doma spečeni keksi ali doma narejena marmelada ni bila ravno zaželeno darilo. Bilo je premalo, prepoceni. Danes ni več tako. Na vsakem koraku lahko najdemo recepte, ideje, načrte…, kaj vse lahko naredimo sami in s tem osrečimo bližnje.  V nas je naravnanost, da je to res čas obdarovanj, vedno bolj pa se tudi zavedamo, kako je naše ustvarjanje lahko lepše od samega kupovanja daril. Tega ne delamo samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi zaradi zavedanja, da nas ustvarjalnost bogati. Ko nekaj naredim sama, mi to da zagon, me duhovno dviga, mi da veselje. Ko smo ustvarjalni, smo v nekem posebnem notranjem stanju, smo povezani z vesoljem in če se res prepustimo, začutimo, kako skozi nas deluje energija.
Ideje prihajajo, roke ubogajo in pred očmi nekaj nastaja.
Zaradi vsega tega nekako nisem mogla sprejeti ideje, da v naši družini letos ne bo božičnih daril. Da smo to prerasli. Jaz nisem. Otrok v meni se veseli dneva, ko se vsi zberemo in veselo odpiramo lepo zavita darila izpod božičnega drevesa.
Zato sem bila vesela, ko smo se nato zmenili, da bodo zavitki samo majhne, skromne pozornosti. Morda tudi iz lastne ustvarjalne delavnice.
Seveda sem se ob tem vprašala, ali nisem preveč toga in je v meni samo preveč starih navad, starih sporočil. Najbrž je res tako, sem si priznala. Ampak držim se jih pa zato, ker ne vidim , da bi bila tako slaba. Ko namreč razmišljam o tem, kaj bi komu od mojih ljubih kupila ali sama naredila, mislim na njih, čutim, kako jih imam rada in mi je ob tem lepo. Ko pa bom prerasla navezanost na materialne radosti, bom to z veseljem povedala.

Ni komentarjev:

Objavite komentar