Brbotanje v loncu

Jutri, 21.12.2012 bi naj bil »tisti dan«. Konec sveta, prihod novega časa, naravne nesreče, izpad elektrike, tridnevna tema, dan kot vsi drugi, velik prihod blagodejne energije, ... napovedi bi lahko naštevala v nedogled. Ena izmed njih, objavljena na priljubljenem You Tubu, je pa ta, ki mi je zelo všeč. To naj bi bil dan, ko bomo ljudje polni idej, zamisli, ustvarjalnosti. Tej ideji sem menda najbolj naklonjena, zato kar čutim njen učinek.

Že od trenutka, ko sem se zbudila, se mi po glavi podijo ideje, kaj vse lahko naredim, kaj  bom naredila, kako bom to in to idejo speljala… Rešitve prihajajo hitro in veliko jih je. Po svoji stari navadi jih moram zapisati, ker drugače gredo proč. V roke vzamem enega svojih blokcev, zvezkov, notesov in pišem. Ja, še vedno imam rada papir in dobro pisalo. Rada pišem.

V tej napovedi za jutrišnji dan je bilo povedano, da bo jutri idej toliko, da si ljudje ne bodo zapomnili vsega, zato naj si zapišejo. Ideje bodo dobre, zato je škoda, da gredo v pozabo.

Takole bi rekla na to: kar mora ostati, bo ostalo. Kar se pozabi, ni vredno, da ostane. Pa če je zapisano ali ne. Jaz pišem pač zato, ker rada pišem. Veliko mojih zapisanih načrtov je ostalo nerealiziranih. Je pa res, da me vedno razveseli občutek, ko pri uresničenih idejah na listu naredim kljukico.

V življenju sem se velikokrat spomnila na dragega prijatelja, profesorja Vida Pečjaka, kako nam je razlagal o ustvarjalnosti. Ta se začne s pripravo neke ideje, nato gre vse skupaj malo spat, potem pa kot luč posveti iz teme v najbolj nemogočih situacijah: na stranišču, med oblačenjem in slačenjem, pri čiščenju stopnic, med plavanjem…. Ko se meni to dogaja, se spomnim na profesorja, se nasmehnem, sem zadovoljna, dobim elan za delo in ustvarjam. Njegove razlage so bile take, da smo v prepolni predavalnici sedeli tudi na stopnicah, da smo ga lahko poslušali. Z razlogom.

»Se dogaja«, bi rekli v današnjem času. Delovanje v moji glavi čisto ustreza naslovu, ki sem ga zapisala na začetku. Napiši to, napiši to…. Preveč je vsega hkrati. Sploh ne vem, kaj naj izberem.

Kljub zmedi v glavi, pa je nekaj drugače, kot bi bilo včasih. Nič me ne moti, ta zmeda. Počutim se v redu. Včasih bi takole pisanje vrgla v smeti, danes ga bom pa objavila. Tudi, če bo kdo ob branju rekel, da nisem napisala nič, da ni »teme«, .. (Zdajle lahko vidim svoj ego, ne vašega). Sem že govorila o egu? Bom drugič. Moram si zapisati, da ne bom pozabila.

Kakšen zaključek lahko naredim zdajle? Mislim, da bo najboljši takle: gre za sprejemanje. Danes se sprejemam takšno kot sem, pišočo blog, pa čeprav ne vem, kaj naj napišem. Verjamem, da ima tudi to nek smisel, kot ima smisel in razlog prav vsaka situacija, ki se nam zgodi v življenju.