Sonce

Neverjetno, kako sonce vpliva na moje razpoloženje! Kar oživim, ko posije. Ni čudno, da vnukinji rečem »moj sonček« .Tudi ona razsvetli prostor, ko vstopi.

Zdajle, ko sedim pri računalniku, vidim sončne žarke, sneg na travi se sveti kot biserčki, na zaplatah razkrite trave pa siničke zobljejo zrnca semen, ki so padla s hiške na naši magnoliji. Tam je tudi velik snežak, ki ga je svoji vnukinji naredil dedi. Nos iz korenčka in oči iz kostanja so mu padli na tla. Tudi rdeča usta, ki sem mu jih naredila iz umetne mase, niso zdržala včerajšnje višje temperature in ležijo pred njim na snegu. Samo klobuk in zataknjena lopata še vztrajata na svojem mestu. Ko bom končala s pisanjem, grem popravit lepotne napake na našega velikega snežaka. Tudi nanj zdajle sije sonce, ampak mislim, da bo nekaj dni še zdržal.

Ko vidim sonce, pomislim na vse lepo. S soncem je povezano poletje, počitnice, brezskrbnost, morje, mladostne simpatije, lepi poletni večeri, naša barka, lenobno posedanje v varnem zavetju našega dvorišča, sladoled, …. Naštevala bi lahko v nedogled. Za vse to sem zelo hvaležna.

Ob tem, ko vidim lepoto zunaj, pa rada pomislim tudi na to, kaj se medtem dogaja v  meni. Pri srcu mi je toplo, kot bi sonce posijalo tja noter in povzročilo, da vse vidim lepše. Skušam si zapomniti to občutje, da bi si ga znala priklicati v spomin v dnevih, polnih zimske sivine. Ugotovila sem, da se to da. Letos je bilo kar nekaj oblačnih, mrzlih dni, pa si nisem dovolila, da bi se tudi mene polotila sivina. Uspelo mi je, da sem nad oblaki videla sonce. Dobro počutje sem spodbujala s stvarmi, ki jih imam rada in aktivnostmi, ki me delajo ustvarjalno. Pa sem spet pri tem, kar sem pisala že včeraj. Pri ustvarjalnosti.

Ustvarjalni ljudje so aktivni, na svoji poti gredo naprej in če se kdaj ustavijo, je to zato, da si naberejo novih moči in izčistijo nove ideje. Ne zavira jih razum in obilica dvomov, ki se porajajo v našem tako opevanem intelektu. Ne podležejo razlogom »proti«, ampak vidijo, da je vse »mogoče«. Vidijo naprej. Neuspeh ni dokončen, ampak je samo nova izkušnja. Tudi, če jih okolica včasih ne razume in ne podpira, je njihovo življenje zanimivejše.

Ko smo se na fakulteti učili o ustvarjalnosti, smo lahko videli, kako velik potencial imajo otroci in kako potem z leti in vplivanjem okolja počasi tonemo v neko povprečje. Na srečo, ne vsi. Še zdaleč ne. Po internetu krožijo neverjetne stvaritve ljudi, ki so izstopili iz kroga pričakovanega. Kaj vse zmore človek, ki si ne postavlja mej!

Zato se mi zdi zelo pomembno, da našim otrokom ne zapiramo vrat pred njihovimi idejami, da jih opogumljamo, da jim zaupamo in da pustimo, da kot bitja bodočnosti stopajo po svoji poti, ki je lahko zelo drugačna od naše. Raje se od njih učimo, kot da jim vcepljamo naša stara prepričanja. Kajti, ko jih bomo resnično sprejemali in spoštovali takšne kot so, bomo njihovim dobrim potencialom dovolili priti na plano. Začudeni bomo, kaj vse se skriva v njih.

Zunaj še vedno sije sonce, v meni so še vedno lepe misli. Zaključila bom z besedami moje Ize: » Ja, babi, jaz sem tvoj sonček, ampak, ko pančkam, sem pa lunica.« Točno tako, ona tudi takrat sije.

Otrok v nas

V mojih mladih letih, ko smo pogosteje uporabljali jezik naših sosedov, smo rekli: »Što se mora, nije teško.« Mislim pa, da za mnoge ljudi ta rek ne drži. Dokler nekaj delamo kar tako, nam gre, delamo z veseljem, ko nekaj postane »mus«, pa pride do odpora.

Moja mama, ki je ta rek pogosto uporabljala, si je z njim pomagala, da je z delom, ki ga ni marala, sploh začela. Ne, da ji ni bilo težko, ampak opravila pa je tisto, kar se ji je zdelo, da mora. Samo ne ravno z veseljem.

Sama se spomnim stvari, ki sem jih z veseljem delala, dokler niso postale nekako obvezne. Na primer, že v osnovni šoli sem rada pisala. Kupila sem si zvezek in začela pisati zgodbe. Začele so se na prvi strani, končale pa na zadnji. Pisala sem jih s svinčnikom, da sem lahko vmes kaj zradirala, popravila in spremenila, ampak v glavnem sem pisala hitro in brez velikega razmišljanja. In ob tem uživala.

Čisto drugače pa mi je šlo, ko sem morala napisati članek za šolski ali razredni časopis. Koliko časa sem porabila za to pisanje! In kako težko sem se spravila zraven. Običajno tik pred rokom za oddajo.

Podobno se je dogajalo tudi drugim članom našega literarnega krožka. Seveda ne vsem. Nekateri imajo v sebi naravnanost, da tisto, kar morajo narediti, opravijo takoj in so potem prosti. Ampak teh je bilo manj. Večino je urednica časopisa morala močno priganjati.

Da bi se nekako zaščitili pred pritiskom besede »morati«, smo celo začeli govoriti, da se nič ne »mora«, ali smo celo rekli, da »se mora samo umret«, vse ostalo pa imamo na izbiro. Ta filozofija razmišljanja mi je bila kar všeč. Vidiš, da nekaj ne »moraš«, ampak da »lahko«, torej imaš na voljo »bi«, »ne bi«, pretehtaš rezultat in se odločiš. Pogosto stvari opraviš, ker ti notranji glas reče, da je tako prav. To je lepo razlagala teorija Transakcijske analize, s katero sem se nekoč ukvarjala. V vsakem od nas je otrok, odrasli in starš in od moči vsakega od teh delov je odvisno, kako se bomo obnašali.

Danes vidim situacijo drugače, kot sem jo nekoč. Ko imam v sebi visok duh, ko sem vesela, ko me preveva dobra energija, sem lahko ustvarjalna, dejavna, aktivna. Če mi karkoli ruši mojo pozicijo, se zavem, da je problem v meni in poskusim najti pot navzgor. Pripomočkov je veliko, samo uporabiti jih je treba. Jamranje in obtoževanje z gotovostjo nista med njimi. Včasih pomaga odklop in sprostitev, drugič si kaj zapojem, tretjič se lotim svojih hobijev, skratka, zaposlim se s tistim, kar mi dvigne duha in me pripravi na delo, ki me čaka. Včasih pa kakšno nalogo enostavno črtam, ker ugotovim, da ni potrebna.

Zdajle sem se spomnila na prijateljico, ki dela kot mravlja, od jutra do večera. Pridna, zagnana in vedno slabe volje. »Kaj pa naj, moram…!«, vedno govori. Skoraj nič ji ni v veselje, vse je težko, ampak vse se «mora«. Telo jo že dolgo opozarja, da nekaj ni v redu, pa vse simptome zakrije s tabletami proti bolečinam in želodčnim težavam. Seveda niti slučajno noče videti drugačnega vidika. Drugi so krivi, da je ona reva, situacija se ne da spremeniti, nič se ne da narediti. Pa bi si že s samo malo obrnjenim pogledom lahko olajšala življenje!

Kdaj torej zgubimo tisto veselje, ki ga imajo otroci, ko se učijo hoditi, prijemati, jesti…,ko morajo neštetokrat ponoviti, se pobrati, zgrabiti, poskusiti…? Ne vem, kdaj, vem pa, da to ni nujno. Možno je tudi drugače. Otrok v nas je rad vesel in se rad igra. Zanj je igra delo.

Zato vidim, kako je prav, da v naših otrocih spodbujamo ustvarjalnost in igrivost. Veselje do igre jih lahko pelje skozi rutinske vsakodnevne situacije in jim naredi zanimivo tudi umivanje zob in rok, pospravljanje igrač, pisanje nalog ali odnašanje smeti. In če to ohranimo v zrelih letih, nam je v mnogih življenjskih situacijah lažje.