Predajanje

Ko smo še otroci, imamo sanje, kakšno naj bi bilo naše življenje. »Ko bom velika, bom imela moža in štiri otroke. Imeli se bomo lepo in bomo srečni.« Tako se sanjarila  jaz. Nekdo drug sanja takole: » Ko bom velik, bom imel hišo in dober avto.« Tretji: »Ko bom velik, bom potoval po svetu, se zabaval in veliko videl.«

Sprašujem se, kako naše sanje  vplivajo na to, da se nam potem dejansko dogajajo stvari, o katerih smo  sanjarili.  Zakon privlačnosti pravi, da se nam to, kar pošiljamo v vesolje, tudi uresniči. To verjamem. Ne vem pa tega, če so naše otroške sanje tista prava vera, ki nas bo potem peljala skozi življenje. Otroci si vmes tudi premislijo in zamenjajo cilj. No, jaz ga nisem.

Če pogledam sebe, vidim, da je to res bil moj močen cilj, ki sem ga dosegla, čeprav s samo dvema otrokoma, in da je to še vedno najbolj pomembno. Mož in otroci. Pa seveda zdaj še vnučka, pa zeta… torej moja razširjena družina. Če so oni v redu, sem tudi jaz. Ops! Tukaj sem se malo zataknila.

Če oni niso v redu, tudi jaz nisem, to je res, če pa oni so v redu, pa ni nujno, da jaz sem. Včasih tudi nisem. Ko so oni »na varnem«, imam namreč čas, da sprostim svoje blokade in se slabo počutim. Kakšen zaključek lahko izpeljem iz tega? Da je moje počutje odvisno od mene, ne pa od drugih okoli mene. Torej se moram naravnati na to, da bom trenirala sebe, svojo pozicijo, brisala stara sporočila in se učila dobro sprejemati nova. Tako jim bom lahko v oporo, ko me bodo rabili. In sama sebi, ko se bom spravljala na pravo pot. Še bolje: ko bom prosila energijo, da mi pomaga na pravo pot, da se ji bom znala predati, jo začutiti in se ji pustiti voditi.

Ta naš ego! Vedno mi, mi, mi… kot da lahko sami kaj naredimo! Kako so srečni tisti, ki so se že naučili spustiti sebe in se predati toku življenja! Sem ob tem pomislila, kako jim zavidam? Ne, samo, kako bi jih rada posnemala, se tudi jaz to naučila. Hvala Bogu, da vsaj eni znajo, da nas lahko učijo!

Še nekaj sem ugotovila danes zjutraj. Če ne znaš odpreti srca, ga pač ne znaš. Naj se strogi učitelj še tako jezi, kako si brezvezen, še vedno si to ti. Eni pač ne pridejo naprej, ampak se kar naprej sučejo v krogu. Ampak jaz jih razumem, ne morejo drugače, ne znajo.

Seveda pa tukaj ni konec mojega razmišljanja. Mora namreč biti izhod iz tega kroga! Ne moreš kar celo življenje vleči iste blokade in se nič naučiti, če imaš naravnanost  za to. Torej, možnost je, samo najti  jo moraš. In tu je ključ: ko se predaš, se ti odprejo vrata in vidiš pot, po kateri potem lahko greš. Novim dogodivščinam naproti. Učitelj pa itak vedno pride takrat, ko je učenec pripravljen.