Jin-jang

Danes sem tako kot vsako jutro malo brskala po internetu. Pogledala FB, prebrala nekaj blogov, nato pa se lotila pisanja. Prešinilo me je, kako smo ljudje različni. Nekateri v vsaki situaciji iščejo nekaj pozitivnega, drugi pa največ pozornosti namenjajo kritiki, ocenjevanju in sojenju. Na splošno velja, da so ti drugi bolj osveščeni, realni in družbeno angažirani. Taki, kot bi sodobni ljudje morali biti.

Verjamem, da smo na svetu potrebni eni in drugi. Nekdo mora rušiti tisto, kar je slabega. Ampak ne morem si kaj, da ne bi tudi v tem videla nekaj dobrega. »Če hočeš v skodelico naliti svež čaj, moraš starega najprej zliti ven« , pravi kitajski pregovor. Torej so spremembe, ki jih svet doživlja zdaj, dobre, ker pripravljajo pot novemu. Seveda, pesimisti pravijo:«Novo bo slabo«. Na drugi strani pa so optimisti:» Novo bo dobro.« Komu bomo verjeli, je odvisno od tega, kakšna je naša naravnanost. Videti pozitivno ali negativno ni odvisno od tega, kakšna je naša okolica, družba ali politične razmere, ampak je to odraz naše notranjosti. Optimisti ne bodo nikoli videl vsega črno, ravno tako, kot pesimisti ne vsega svetlega. Taki se rodimo in taki gremo skozi življenje. Če se vmes ne odločimo, da se bomo spremenili. A to je že druga tema.

Eni in drugi smo kot jin in jang, potrebni, da se svet razvija.

Mi pa prihaja na misel še nekaj. Kako se počutimo ob tem? Poznam ljudi, ki so glede današnje situacije pri nas in v svetu tako ogorčeni, da imajo prave zdravstvene težave. Ne samo, da ne marajo politikov in gospodarstvenikov, tudi ljudje, ki z njimi ne politizirajo ali se z njimi ne strinjajo, jim gredo na živce. In se potem čudijo, da imajo pritisk in jih boli želodec.

Ko sem gledala, kaj kdo objavlja na FB, sem videla, kako smo si različni. Zato tudi današnje pisanje. Ni namreč res, da tisti, ki ne kritiziramo, ne vidimo, kaj se dogaja na svetu. Samo pogled na situacijo imamo drugačen. Vidimo, da svet gre naprej in da se razvija. In če potegnem neko vzporednico z vzgojo otroka. Kdaj se bo otrok lažje in boljše razvijal: če mu bomo ves čas govorili, kako neumen in nesposoben je ali takrat, ko bomo verjeli, da ima sposobnosti in da zmore kaj doseči? Videti dobro pomeni, da dobremu daš možnost, da se realizira. Zato naj tisti, ki imajo v sebi pogled v pozitivno, ostanejo taki. Ljudje, ki jih pa vse jezi, pa naj se vprašajo, kaj imajo od tega. Če bodo do sebe iskreni, bodo dobili tudi pravi odgovor.

Nekje na naši poti

Že teden dni nisem odprla nove strani svojega bloga in pisala. Tudi danes že nekaj časa sedim pri računalniku, pa je list še kar prazen. A ni krivo to, da nimam kaj pisati, temveč to, da imam v glavi preveč misli, ki se prehitevajo in zadevajo druga v drugo.

Medtem je na obisk prišla prijateljica. Pogovarjali sva se o vsakodnevnih stvareh, nič posebnega. Pa vendar je bil najin razgovor poln spoznanj, kaj sva naredili prav, kaj bi lahko drugače, kaj vse še lahko spremeniva… Na koncu mi je rekla, kako je vesela, da sva se videli in da bo še prišla. Vsak tak pogovor ji da spodbudo, da gre dalje po svoji poti.

Ob tem sem pomislila, kako je prijetno, če se lahko pogovarjam o temi, ki me zanima. O tem, kako se lahko razvijamo. Kje smo, oziroma, kje sem. Ko nekomu govorim,  se tudi sama najdem. Komunikacija je dvosmerna. Dajem in dobim hkrati.

Seveda se kdaj znajdem tudi v situacijah, kjer se ljudje pogovarjajo o stvareh, ki  mene ne zanimajo. Takrat izkoristim čas za opazovanje. Zanimivo je videti, s čim se nekateri ukvarjajo, kako razmišljajo, kje so. Ko jih gledam brez sojenja, predalčkanja, brez predznakov »ta ima prav, oni narobe«, vidim, da je vsak med nami ravno tam, kjer mora biti. Vse je prav. Vsi smo na poti, ki je samo naša in za naš razvoj v tistem trenutku potrebna. Če smo srečni, je prav in lepo. Če pa smo nesrečni, morda ni lepo in lahko, je pa vseeno prav. Prav zato, ker se vedno lahko  kaj naučimo. Če se ne, se nam pa itak podobne situacije kar naprej ponavljajo. Nekateri na koncu uvidimo, kaj moramo spremeniti, drugi pa še naprej krivijo okolico in ostanejo žrtve.

Ob tem zadnjem stavku sem se spet ustavila. Verjamem, da vsakdo lahko neha biti »žrtev«, če se tako odloči. Nikogar pa v to ne moremo prisiliti. Odločitev pride vedno iz nas. In to vedno takrat, ko smo pripravljeni. 

Iskrenost

Ko pomislim na besedo iskrenost, se mi porodi toliko vprašanj kot pri malo katerem pojmu. Kaj je to, iskrenost? Ali takrat, ko si iskren, govoriš tisto, kar misliš? Ali pomeni to, da nekomu v obraz poveš, kar misliš o njem? Ali to, da poveš vse, kar čutiš? Ali, ali…

Kdaj nismo iskreni? Ko drugim nečesa ne povemo? Ko sebi česa ne priznamo?

Zakaj enkrat čutimo, da smo iskreni, drugič pa vemo, da smo se skrili in smo neiskreni?

Zakaj pa včasih mislimo, da smo iskreni, pa nas drugi vidijo drugače?

Zakaj sploh bi naj bili iskreni?

Na mnoga vprašanja ne bom dajala odgovorov. Poskusim naj samo na nekatera.

Ljudje vsak dan prehajamo iz situacije v situacijo. V nekaterih se počutimo varne, zato smo lahko iskreni. Povemo, kar mislimo, delamo, kar čutimo, da bi radi počeli. Pogostejše pa so tiste situacije, ki nas silijo, da se delamo drugačne, kot v resnici smo. Boljše, pametnejše, pomembnejše, uspešnejše, lepše…ali pa tudi, skromnejše, ponižnejše, prijaznejše, …kot smo. Včasih se našega skrivanja zavedamo, drugič spet ne.

Nasploh bi lahko rekla, da smo ljudje takrat, ko imamo občutek varnosti in sprejetosti, lažje iskreni. Do sebe in do drugih. Takrat gremo naprej in se ne zatikamo v probleme. Težave vidimo, si jih priznamo, odpravimo in gremo dalje.

Več pa je seveda obratnih situacij. Naš svet ni varen. Zato je tako pogosto slišati, da danes vsi lažejo. Politiki, sosedje, učenci, starši, skratka, v sodobnem svetu se vsi nekaj delajo, iskrenosti ni več.

Pa vendar, vsi nekako živimo. Bolj ali manj zadovoljno. Z večjim ali manjšim zavedanjem, kaj se z nami dogaja.

Človek je res zanimivo bitje. Ni čudno, da se toliko ljudi ukvarja s proučevanjem človekove duševnosti. Kaj je skrito v podzavesti, kaj nam kaže naš jaz, naš ego, zakaj se obnašamo tako, kot se, od kod izvirajo sile, ki nas porinejo v določena dejanja…?

Tudi mene še vedno zanimajo ta vprašanja. Kaj je v meni, kaj mora ven, katera prepričanja me še delajo nesproščeno, kaj se še moram naučiti, kako naj hodim po poti, ki jo vidim pred sabo….? Če si v želji, da se razvijam, dam iskren odgovor, potem imam možnost, da bom cilj dosegla. Svoje slabosti, napake, zmote si moram najprej priznati, jih sprejeti kot del sebe, nato šele jih lahko odpravljam. Težko pa je takrat, ko v sebi ne prepoznam problema. Ko čutim, da ga imam, pa ne vem, kje je bistvo. Ko nekaj povem, v podzavesti pa je skrito nekaj drugega. Takrat čutim, da je nekaj narobe, pa ne vem, kaj. Takrat je težko. Zataknem se v problemu in ga ne znam razrešiti. Situacije, ki mi ga kažejo, pa se kar naprej ponavljajo. Ker me zanima, kaj se dogaja z mano, iščem odgovor. Imam naravnanost, da bi ga našla.

Nato pa enkrat vse skupaj dozori do te mere, da vidim stvar z drugega zornega kota in  sebe vidim drugače. Takrat se lahko začnem spreminjati.

To se dogaja na naših treningih v Spirali. Ko se uspeš odpreti, začnejo s tebe odpadati ovoji problema. Plast za plastjo. Kot čebulni listi. Eden za drugim, lepo počasi. Ali pa včasih hitro. Odvisno od tega, kako globoko v sebi nosiš problem.

Zato vem, da marsikatera sodobna »instant« hitra tehnika odlušči samo zunanji čebulni list. Tisti rjavi, umazan od zemlje. Čebula takrat zasije v svoji barvi, mi pa se počutimo čisti. Malo si oddahnemo, se pogledamo v ogledalo in smo zadovoljni. Ne vidimo pa, da so v nas še vedno notranji deli čebule, ki bodo sčasoma gnili naprej. Bistvo našega problema je še vedno v nas.

.........

Zaključek mojega današnjega pisanja bi bil, da nam v našem razvoju pomaga to, če smo iskreni do sebe. In do tistih, ki nam želijo pomagati.

Vsak pa ima pravico, da vse, kar sem napisala, vidi drugače. In gre po svoji poti.

Naši scenariji

Te dni ponovno spoznavam, kam nas vodijo scenariji, ki si jih ustvarjamo v svojih glavah. V težave. Velike ali majhne, čisto vseeno je. Jemljejo nam notranji mir in veselje. Tuhtamo, analiziramo, primerjamo, načrtujemo….Če bom naredila to, bo tisti tam reagiral tako. Če bom naredila drugače, se bom jaz slabo počutila. Če naredim malo drugače, morda ne pridem do tistega, kar želim. Če, če, če… Kar vemo, kako se bodo ljudje odzvali na naša dejanja. V našem scenariju je vse predvideno. Če pa za kaj nismo čisto prepričani, pa imamo rezervne scenarije. Celo vrsto. Ko vse skupaj premlevamo, smo v stresu, nesproščeni, zaskrbljeni, prav nič dobro.

Pogosto so ti naši scenariji tako težki, da raje ne naredimo ničesar, ker v dober izid sploh ne verjamemo.

Včasih nas želja po spremembi prisili, da naredimo določene poteze, pa nam zaradi naše napetosti gre vse narobe. »Vidiš, pa sem imela prav, ko me je skrbelo. Res je to velik problem…..«, si rečemo. Ne vidimo, da nas je naša nesproščenost peljala proč od cilja, ne pa k njemu.

So pa tudi situacije, ko je naš motiv tako velik, da ga kljub temnem scenariju želimo uresničiti. Ko je želja dovolj velika. Ko nekako čutimo, da imamo prav in da imamo pravico, da gremo po svoji poti. Ko besede pridejo iz srca. Takrat povemo, kaj želimo in začudeni ugotovimo, da je oseba pred nami reagirala čisto drugače, kot smo pričakovali. Razumela je našo željo, strinja se z njo, ali pa vsaj nima nič proti. Vse naše tuhtanje je bilo brezplodno, ker je vse drugače.

Kaj se lahko naučimo iz tega?

Scenariji se delajo v glavi. Tam je spravljena vsa šara izkušenj iz našega življenja. Zaprašena, stara, neuporabna. Še tisto malo stvari, ki so nam potrebne, ja prekrito s prahom starih skrbi, strahov in neuspehov. Seveda je tam tudi kotiček, kjer se veselo smejijo naši uspehi. Čisti in poskočni. Ampak danes ne pišem o teh situacijah. Danes govorim o tem, kako nam staro v nas podira cesto proti cilju. Kako popuščamo starim miselnim vzorcem in kako nam ravno ti onemogočajo iti naprej.

Kako pa lahko naredimo drugače?

Ko v sebi začutimo neko željo, se vprašajmo, od kod prihaja. Iz glave ali iz srca? Je za nas pomembna ali ne? Če si iskreno odgovorimo, da je, potem prepovejmo razumu, da nam ruši naše prepričanje. Ne poslušajmo tistega: »Kaj pa če….«, ampak mislimo samo na cilj in na to, da ga bomo dosegli. Dovolimo si biti iskreni ne glede na to, kaj bi si drugi utegnili misliti o nas. Privoščimo si biti srečni.

In ko v nas zaživijo te pozitivne misli, oddajamo pozitivno energijo, ki jo ljudje čutijo. Zato tudi oni reagirajo pozitivno. To je zakonitost, o kateri govorijo vse sodobne duhovne teorije. Mnogi ljudje jim sledijo in povedo, da jih pozitivna naravnanost dela srečnejše in uspešnejše.

Sama tole danes pišem zato, ker sem zjutraj ponovno videla, kako moji scenariji ne služijo ničemur, razen temu, da se jaz slabo počutim. Kako je bilo vse drugače od pričakovanega, ko sem v nekem trenutku upala povedati svojo željo. Sprejeta je bila brez vseh pomislekov, celo kot nek izziv za tisto osebo. Tudi ona lahko v novi situaciji nekaj spremeni in gre naprej proti novemu cilju.

Tale uvid bom zdaj spravila v kotiček, kjer se smejijo uspehi in upam, da ga ne bo prehitro prekril prah pozabe.

Jutri ali danes

Okoli novega leta ljudje velikokrat delamo načrte za naslednje leto. Obljubimo si, da bomo naredili to in ono, da se bomo spremenili, da bomo uresničili stare načrte, zaželimo si sprememb in še in še. 1.1. bi naj bil neka prelomnica, po kateri bo vse drugače.

Pa običajno iz vsega skupaj ni nič. 1.1. že zato ne more biti drugačen dan, ker ga velikokrat skoraj prespimo, saj smo prebedeli prejšnjo noč. To je praznični dan, ko se itak ne počne nič preveč resnega. To tudi ni čas za spremenjen način prehrane, saj imamo vendar še sarmo, pa ostanke od silvestrske večerje, na vratih pa obiske, s katerimi potem s hrano in pijačo nazdravljamo novemu letu.

Torej si 1.1. lahko samo rečemo, da bomo vse obljubljeno začeli »jutri«. In tukaj se navadno vse ustavi. Jutri je prihodnji čas. Jutri bo. Jutri ni danes in v tem trenutku se jutri ne dogaja.

Sama sem bila večkrat v situacijah, ko sem si obljubila, da bom nekaj začela jutri. Seveda je bil potem vsak dan jutri. Zgodilo se ni nič, sčasoma še v mislih ni bilo več »jutri«.

Na srečo pa se je dogajalo tudi drugače. Ko sem v sebi začutila močno željo po spremembi in je ta želja prišla iz srca, ne iz glave, sem vedela, da se je spreminjanje začelo v tistem trenutku. Cilj in naravnanost na pot do cilja sta se pojavila hkrati. V tem primeru ni bilo nobenega »jutri«. Vse se je dogajalo spontano, brez nekega razmišljanja in tuhtanja. Včasih hitro, drugič počasi, a vedno nezadržno k cilju. Čutila sem, da je pot prava in da bom z gotovostjo prišla tja, kamor želim.

Če zdajle pomislim, kaj se je v takih situacijah dogajalo z mano, bi rekla, da je močna naravnanost na cilj utišala moj ego, iz katerega so izhajali dvomi, strahovi, pomisleki, odpori…, vse tisto, kar nas običajno ustavi, da na poti obupamo, se ustavimo ali celo opustimo vse načrte.

Svet je preplavljen s knjigami, ki nas učijo, kako uspeti. Moramo verjeti, moramo imeti pozitivne misli, moramo razmišljati v skladu s pozitivno avtosugestijo. Verjeti v cilj je osnova vsakega uspeha.

Z vsem tem se strinjam. Mi izbiramo svoje misli, zato je prav, da smo pozitivni. Mi lahko vplivamo na to, da bo naš duh živahen in bo v nas ustvarjalna energija.

Kako pa se bo odvijalo naše življenje, pa ni več odvisno od nas samih. Če bi bilo vse odvisno od nas, bi bili bogati ljudje srečni, zdravniki pa zdravi, pa ni vedno tako.

Mi lahko naredimo samo to, da vsako situacijo, ki nam je dana, sprejmemo z veseljem in razumevanjem, da ima za nas nek smisel. Iz vsake se lahko nekaj naučimo. Bolj, ko se učimo, manjkrat se nam bo isto ponovilo. Bolj, ko se držimo starih vzorcev, večkrat nam bo vesolje ponudilo enako situacijo kot možnost za osebno rast.

Verjamem, da je smisel življenja v tem, da se razvijamo. Da gremo naprej. Da se učimo. Vsak dan znova.

Zato danes, ko je pred mano nov cilj, ne mislim na jutri, ampak na to, da sem že na poti do njega.