Spremenila sem naslov

Danes zjutraj sem dobila idejo, kako bi se lahko imenoval moj blog.

Sprva sem ga imenovala »Razmišljanja«, a to ni čisto ustrezna beseda zanj. Prvič, ker verjamem, da preveč razmišljanja kaže naš močen ego in nam ne prinaša nič dobrega, drugič pa zaradi tega, ker čutim, da takrat, ko pišem blog, v resnici ne razmišljam, ampak besede kar same prihajajo skozi prste na papir. Zato takrat, ko moram razmišljati, nič ne napišem.

Tako me je zjutraj prešinilo, da je v meni nekaj, nekdo, ki želi nekaj povedati. In sem dobila asociacijo na ptico. Že leta je moj zelo ljub  kitajski pregovor: »Če nosiš v srcu zeleno vejo, bo nanjo sedla pojoča ptica.« Zelo verjamem, da je to res, zato že celo življenje zalivam svojo vejo, da se ne posuši, da je zelena, da vsake toliko tudi vzcveti in daje zavetje pojoči ptici. Ta ptica je včasih vesela, včasih žalostna, včasih zaskrbljena, vedno pa z upanjem gleda v nebo in ve, da je tam nekdo, na katerega se lahko obrne po pomoč.

Veliko let nazaj mi je prijateljica poklonila knjigo z naslovom Ptica v duši. Krasna drobna knjižica v svetlomodrem ovitku. Neštetokrat sem jo prebrala. Tudi danes zjutraj. Piše o tem, kako so v naši duši skriti predalčki, v katerih so shranjena naša čustva, zamere, naše lastnosti…, ptica pa jih odpira ali pa zaklepa. In kako je včasih sploh ne slišimo. Pa bi bilo dobro, če bi jo poslušali.

Kaj nam preprečuje, da bi slišali pojočo ptico v naši duši? Naš ego. V tej kratki besedi je skrito vse, kar nas dela nesvobodne, trde, bolne, toge, nesrečne, nesproščene, nemirne, preveč ali premalo samozavestne, neljubeče, ne sprejemajoče, kritične, stroge in še bi lahko naštevala.

Zato sem dala mojemu pisanju ime »ptica v srcu«. Prisluhnila ji bom, ko bo imela kaj povedati…..