Dobrohotno

Danes sem pogledala na stran svojega bloga in videla 1283 ogledov. Wau!, me je prešinilo, to pa menda ni tako malo. Nimam pojma, kaj to pomeni v primerjavi z drugimi blogerji, ker ne poznam nobenega, ampak meni se ta številka ne zdi tako majhna. Vem tudi, da ogled še ne pomeni, da so ljudje vse, kar pišem, tudi prebrali, kot tudi ne, da jim je všeč, kar povem. Ampak, kolikor sem imela odzivov in komentarjev do sedaj, so bili spodbudni in mi dajejo motivacijo, da s tem nadaljujem. Dva dni nazaj me je nekdo celo zelo pohvalil in napisal, da me bo še bral. Seveda me taka mnenja zelo veselijo. Mojemu početju dajejo nov smisel, da pa rada vidim v vsaki stvari smisel, se vidi menda iz vsakega mojega članka.

Ko sem torej sedla k računalniku, pogledala ven v deževno jutro in pomislila, kaj naj danes pišem, mi je prišla na misel beseda »dobrohotno«. Dobrohotno iti skozi življenje, pomeni biti mehek in naklonjen. Dobrohotni vidi napredek in ga je vesel, napake, ki ga spremljajo, pa ne potencira, ampak jih sprejme kot del procesa. 

Situacij, ki bi razložile te misli, je v vsakdanjem življenju nešteto. Vsakdo se lahko zazre v kakšno, kjer je pogrešal dobrohotnost sočloveka ali pa najde v taki, kjer se je nežno okopal v tej pozitivni energiji. Dobrohotnost, ki izvira iz srca, je tista, ki te vodi naprej. Osrečuje tistega, ki jo ima in onega drugega, ki je je deležen.

Ljudje smo vse prevečkrat strogi in kritični. Nič ni dovolj dobro. Vse mora biti najbolje. Ali pa nekako drugače. Nismo zadovoljni. Kar dosežemo, je premalo, hočemo več. Ocenjujemo sebe in druge. …. Tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Druga skrajnost pa so situacije, kjer bi vse naredili za drugega. Starši za otroke, zaljubljeni za partnerja, ponižni za šefa ….Tudi tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Razmišljam, zakaj smo tako malokrat dobrohotni? Se bojimo, da bomo premehki? Da bomo ob avtoriteto? Da bodo z nami delali, kar bodo hoteli? Da bomo preveč popustljivi? Da bomo videti medli? Da ne bomo dosegli, kar hočemo? Da ne bomo dovolj družbeno kritični? Da sodobnemu svetu to enostavno ne pripada? Da si ljudje to ne zaslužijo? Da smo dobrohotni, ko namesto nekoga kaj naredimo ali komu kaj damo?

Mislim, da veliko ljudi o tem pravzaprav ne razmišlja. Saj jim tudi ni treba. Samo razmišljanje tako ne prinese rezultata.

Dobrohotnost ni dobrota iz notranje stiske, nesigurnosti, strahu, zaščitništva, nepotrpežljivosti, …., ampak je mehko notranje stanje sprejemanja in pozitivne naravnanosti. Danes zjutraj na našem treningu sem imela priliko začutiti njeno neizmerno blagodejnost in lepoto. Ne poznam prav veliko ljudi, ki bi dobrohotno sprejemali življenje, zato sem hvaležna za take učitelje. Ko vidim, da je možno, da smo ljudje dobrohotni in hkrati dosledni. Ko čutim, da je to dobro. Ko verjamem, da sem na pravi poti.

Kje je moja jakna?

Takole sem se spraševala v ponedeljek zjutraj, ko sem hotela iz hiše: » Kje pa imam modro jakno? Na obešalniku v veži je ni. V potovalki in pod njo je ni. Med umazanim perilom je ni. Je mogoče gor med V. stvarmi? » Šla sem pogledat tudi »gor«, čeprav ne maram hoje po stopnicah. Jakne ni bilo nikjer. » No, najbrž mi je V. sinoči, ko sva prispela domov, ni prinesel iz avta in je še vedno na otroškem sedežu. Jo bom popoldne šla iskat.« Oblekla sem pač drugo jakno in šla v trgovino.

Popoldne sem bila doma in se na mojo novo modro jakno nisem niti spomnila.

Prišel je torek. Ob osmih zjutraj sem morala biti v Ljubljani, zato sem zgodaj vstala, se uredila, se oblekla in se ponovno spomnila, da moram najti jakno. V. je bil še doma, avto tudi, zato mi jo je šel iskat. Čez par minut se je v hišo vrnil brez jakne. Zdaj se mi je zdelo pa že čudno. Saj se vendar spomnim, da sem jo na morju dala v avto. Rekla sva, da bova šla malo v posedet na sonce, a ker je bil vikend deževen in vetroven, sem si jo pripravila in vzela s sabo.

Skupaj sva rekonstruirala potek dogodkov zadnje nedelje. Kam sva šla, kaj sva počela, kako se je vse odvijalo. Razmišljala sva lepo mirno in našla nekaj možnih rešitev. Najverjetnejša je bila tista, da sem jo pozabila v bifeju ob morju. Kljub veliki verjetnosti, da se je tako zgodilo, pa se je meni  zdelo to skoraj nemogoče. Jaz namreč nikoli ne grem od mize, ne da bi pogledala, če sem kaj pozabila. Tudi V. ima vedno to navado in ni se še zgodilo, da bi midva kaj pozabila ali izgubila. ( To, da doma, v garaži ali na podstrešju česa ne najdemo, je druga zgodba. Tam ni izgubljeno, ampak dobro spravljeno. )

Nato je prišla domov N. in našli sva še eno možnost, kje bi lahko bila jakna. Morda sem jo pozabila v gostišču na poti domov, kjer sva se ustavila in nekaj pojedla. Ko se bova vračali iz Ljubljane, bova šli pogledat, če je tam, moja modra jakna. ( Sva šli in je ni bilo.)

Moje morske sorodnike pa sem prosila, naj gredo pogledat v bife ob morju.

Ob vsem razmišljanju o moji jakni, sem se spomnila, da sem z njo že čisto od začetka imela »probleme«. Iskala sem jo od lanskega leta, jo našla in kupila in se nato jezila, da nisem počakala teden dni, ko so v trgovini imeli znižanje za 20 procentov. Saj ne, da bi bila draga, tako ali tako za nobeno oblačilo ne dam veliko, ampak 20 procentov pa le ne spustiš mimo, če so že na voljo, kajne? Jaz pa sem bila tako neučakana, da sem jo kupila, čeprav sem skoraj zagotovo vedela, da bo v »moji« trgovini kmalu znižanje. A sem se hitro sprijaznila s tem, da sem jo pač predolgo iskala in sem vesela, da jo imam.

Ta torek zjutraj pa mi je šlo po glavi še nekaj. Zakaj se mi je to zgodilo? Kaj se moram iz tega naučiti? Vedno, ko sem začudena nad kakim dogodkom, se takole vprašam. Spomnila sem se, kako sem bila mirna in zadovoljna, ko sem sedela v bifeju ob morju, pojedla jagodni kornet in čakala V. . Sonce se je vsake toliko skrilo za oblak, na severu je bilo vse črno, kazalo je na nevihto, morje pa je vseeno tako mirno odsevalo sicer močne sončne žarke. Tudi vetra ni bilo veliko.( Sicer bi se oblekla in jakne ne bi pozabila, ker bi bila na meni.)

Torej, nisem bila v naglici, nič me ni motilo, kaj je torej bil vzrok, da se mi je to zgodilo? Kot po navadi, odgovora nisem našla, vedela pa sem, da ga enkrat bom. Pomislila sem, da je malo verjetno, da bi jakno ponovno našla. Sedela sem pri najbolj oddaljeni mizi, mimo katere so ves čas hodili sprehajalci. Najbrž je več možnosti, da jo nekdo vzame s sabo, kot pa, da se trudi nesti jo v bife k natakarici.

Poslovila sem se od nje in si rekla, naj tistemu, ki jo ima, pač dobro služi. Morda jo potrebuje bolj kot jaz, ki imam še kaj drugega za obleč. Bila sem pomirjena s to mislijo. Resnično sem verjela, da jo nekdo veselo nosi in mu to privoščila.

Ko je V. zvečer klical mamo in mu je povedala, da jakne v bifeju ni, se je moj mir v zvezi s tem še poglobil. Nimam je več, ima jo nekdo drug. Naj jo dobro uporablja.

Včeraj, v sredo, pa je zazvonil telefon. Moja modra jakna je spet doma! Ponovno je bila v službi ista natakarica kot v nedeljo in nonu povedala, da ima mojo jakno. Kaj se je zgodilo, kdo jo je našel…. tega še ne vem. Če bo zanimivo, bom napisala drugič. Ampak zdaj sploh ni več pomembno to, da jakno imam, ampak to, kako sem se ob vsem skupaj počutila.

Ves čas sem bila v nekem sprejemanju situacije. To, ono, imam, nimam, tako, drugače, kaj če, kaj če ne…. Vse možnosti so bile odprte in vse so bile prave in dobre. Za nekaj. Za tisto, kar še ne vem in ne razumem. Seveda sem bila vesela novice, da jakno spet imam. Všeč mi je in k letošnjim oblačilom mi prav ustreza. Ampak ravno tako bi sprejela tudi dejstvo, da je nimam več in jo nosi nekdo drug.

In to sem mi zdi pomembno. Biti miren v vsaki situaciji. Sprejemati vse kot dobro. Ta občutek je lep. Veliko vreden. Več kot vse tisto, kar imam v omari. Sprejemanje se namreč širi tudi na druge situacije. Na odnose z ljudmi. Na pogled na svet. Na pričakovanja v življenju. Vse je dobro. Vse ima svoj razlog. Vse ima nek namen. Vse je prav. Iz vsega se lahko nekaj naučimo. Vse nas vodi v našem razvoju. Vse, kar se nam dogaja, ima nek smisel. Življenje pa nam počasi prinaša odgovore.

Zakaj govorimo?

Že več kot mesec dni nisem pisala bloga, pa ne znam povedati, zakaj ne. Kot tudi ne vem, kaj je razlog, da sem danes spet odprla to stran in začela pisati.

Zanimivo mi je opazovati, kako se ljudje razlikujemo glede na naše verbalne sposobnosti. To se lepo vidi na FB-u. Eni so res nadarjeni za pisanje. Tiste lahko bereš in bereš, one druge, ki jim besede gredo težko z jezika, pa ne, saj tako ne napišejo ničesar, morda samo kaj »lajkajo«.

Tako je tudi v našem vsakdanjem življenju. So ljudje, ki lahko kar naprej govorijo in so taki, ki so vedno tiho. Vmes pa smo tisti, ki smo lahko govoreči ali poslušalci. V obeh vlogah pa rabimo nasprotni pol. Govoreči potrebuje poslušalca ( razen v primeru psihičnih težav, ko se ljudje pogovarjajo sami s seboj….), poslušaš pa lahko samo nekoga, ki  govori ( kakorkoli, z besedami ali znaki, verbalno ali neverbalno…).

Kdaj ljudje govorimo? Ko se v nas nabere nekaj materiala, ki bi ga radi spravili iz sebe. Lahko se nam zdi zanimiv in bi ga radi podelili z drugimi, lahko nas tišči in rabimo to čiščenje, morda smo samo sodobni, aktualni, imamo svoje mnenje in radi komuniciramo, mogoče verjamemo, da bomo spremenili vsaj majhen delček našega sveta, če bomo utemeljili svoje ideje…. Najbrž bi se lahko našlo še in še razlogov, da ljudje govorijo.

Kako pa je s poslušalci? Kdaj lahko poslušamo? Ko se nam zdi tema zanimiva, ko nam je všeč človek, ki nam govori, ko smo samo vljudni in lepo poslušamo…Kaj pa, če vsega tega ni? Potem ljudje ne poslušajo več, ampak odprejo svojo temo in skušajo pogovor peljati v novo smer. Ali pa molčijo in si mislijo svoje.

V zadnjih dneh sem bila po več ur skupaj v večjih družbah na zabavah za rojstni dan. Vse, kar sem prej napisala, se je kazalo tudi v teh situacijah. Ljudje rabimo pogovor, drug drugega, stike, mnenja, izkušnje, spomine, ocene, načrte, smeh …. Enkrat se najdemo v eni temi, drugič smo mi zanimivi za koga drugega. Eni glasni, drugi komaj slišni. Imela sem čas, da sem pogledala tudi sebe.

Tudi, če je bil pogovor o zame popolnoma nezanimivi stvari, mi ni bilo odveč, ker sem lahko opazovala ljudi, ki jih je to zanimalo. Videla sem, kako smo si različni in to je zame vedno dovolj, da se ne dolgočasim. Ljudje smo res zanimiva bitja. Kako različno se odzivamo na svet in na naše počutje. Včasih odkrito pokažemo svoja čustva in misli, drugič se delamo drugačne, kot  čutimo, da smo, pogosto pa pokažemo tudi del sebe, za katerega mislimo, da smo ga spravili nekje globoko v sebe. In smo potem začudeni, da nas ljudje ne razumejo ali reagirajo drugače, kot mi želimo.  Ne vemo, da smo v bistvu kazali to, kar smo hoteli skriti.

Res je zanimivo, kaj vse lahko pride iz nas, kadar smo v kontaktu z drugimi.

Rada opazujem, s kakšno pozicijo ljudje reagirajo na druge. Glede na to, da sta bili to praznovanji rojstnih dni, je bilo vzdušje veselo, sproščeno, namenjeno uživanju. Večina ljudi je tako tudi delovala. Vmes pa sem videla tudi ne sprejemanje in strogo kritičnost do okolice. Ti ljudje se niso počutili dobro, vsaj v tistih trenutkih ne. Mrki pogledi in stisnjene ustnice.

Ko zdaj pomislim na podobne situacije, čutim veselje ob danosti, da lahko situacije doživljam pozitivno. Da verjamem v dobro. Da imam rada ljudi in da jih lahko sprejemam. Da v vsaki stvari najdem nek smisel ali si vsaj dopustim čas, da ga bom enkrat uvidela. Da sem potrpežljiva. In predvsem, da lahko občutim hvaležnost. Za vse.