Laganje

Danes sem ponovno slišala to, da imamo ljudje na vsako stvar lahko različne poglede. In, da nikakor ni samo enega »prav«. Vsak ima lahko svoje mnenje in vsako je pravilno.

Ko gre za take običajne stvari npr. nekomu je ta film všeč, drugemu ne, eden ga hvali, drugi kritizira, tukaj nekako dopuščamo, da imamo vsi »prav«.

Drugače pa je v situaciji, ko se borimo za svoje »vrednote«. Npr. laganje ni moralno, to ni prav.

Kako sprejeti nekoga, ki laže? To se vendar ne sme, govoriti moramo resnico! Človeku, ki laže, moramo povedati, da se to ne dela, da se s tem ne strinjamo, da je zato nemoralen, da se mora spremeniti. V tej situaciji smo trdni, neomajni, kot sodniki.

Kako pa se ob tem počutimo? Miru v duši zagotovo nimamo, ko se sprašujemo, kako le je nekdo lahko takšen!? Jezi nas, ne sprejemamo ga… to ni mir v duši. Kdo se zdaj slabše počuti: tisti, ki veselo laže ali tisti, ki to z jezo in neodobravanjem opazuje? Če verjamemo, da je cilj mir v duši, potem je odgovor tukaj.

Kako pa lahko sprejmemo to, da nekdo laže? Prvi korak je, da se nehamo ukvarjati s tistim drugim, s tistim, ki laže, ampak pogledamo vase.

Če nas nekaj moti, je tisti človek kot ogledalo, v katerem lahko vidimo sebe in svoj problem. Svoje ne sprejemanje. Njegova dejanja so njegov problem in če bo imel zaradi svojih laži težave, je to njegov problem, ne naš. Torej se lahko nehamo ukvarjati s tujim problemom. In ko se v resnici s tem ne ubadamo več, tudi mi nimamo problema. Problema sploh ni več. Vsak ima samo svojo pot.

Kaj meni pomaga sprejemati ljudi, ki lažejo?
Vprašam se, zakaj neki je nekdo tak, ne pa, kako je lahko nekdo tak.

Ko se vprašam, zakaj neki, vedno najdem neko razlago: ne zna biti drugačen, ima stiske, je v reakciji, ni še dovolj razvit...... vedno najdem nešteto razlogov, ki ga pojasnijo. Potem vprašanje, kako lahko npr. laže, se spreneveda......... odpade. On ne zna ali pa noče drugače, pa če je meni prav ali pa ne.

Jaz vem samo to, da ne smem in ne morem soditi! To lahko le ljubi Bog, pa še za njega verjamem, da ne sodi. Torej, ko nekdo ni tak, kot bi se meni zdelo, da bi moral biti, vidim samo to, da se moram spremeniti jaz, obrniti svoj pogled, ker jaz  vem, da je to moja blokada, on pa tega ne ve.

Bistvo vsega je, da so na svetu vse stvari v obeh polih : dobri in slabi, pošteni in lažnivi, plus in minus...., vsi s svojim razlogom.

Morda  bi tukaj dodala samo še to, kako lahko reagiramo na otroško laž. Odvisno seveda od starosti otroka. Pri majhnih otrocih je realni in domišljijski svet tako prepleten, da je težko govoriti o laži.

Ko pa vidimo, da otrok, ki nekaj naredi narobe in se tega zaveda, potem to taji ali se zlaže, pa se moramo vprašati, zakaj se nam ne upa povedati po resnici? Je že imel izkušnjo, da smo se jezili, ga kregali, se obnašali tako, da se je slabo počutil?

Če je tako, je spet samo na nas, da se popravimo in s svojim obnašanjem ustvarimo mirno, zaupanja vredno okolje, kjer bo otrok lahko pokazal svojo napako in uvidel, da zaradi tega ni slab in da nismo nič jezni nanj. Posledice njegovega dejanja ( na primer: počečkan parket, razbit krožnik...) potem skupaj odpravimo, brez očitkov, brez kritiziranja. Če nam uspe imeti ob tem mir v srcu, uvidimo, da smo se iz te situacije nekaj naučili mi in otrok.