Hvaležnost

Danes smo govorili o hvaležnosti. Ko pomislim na to besedo, lahko v trenutku naštejem sto stvari, za katere sem hvaležna. Vse, kar se mi dogaja, je dobro in za vse sem lahko hvaležna. Ko sem hvaležna, v meni živijo lepe misli, sem pozitivna, sem sprejemajoča.

Hvaležna sem za danost, da sem lahko hvaležna. Nekateri tega nimajo, ne znajo in se morajo tega še naučiti. Jaz znam in sem hvaležna.

Včasih mi je kdo rekel,«kako si lahko hvaležna za bolezen, za težave…?, to ja ni mogoče.« Pa sem mu razložila svoj pogled.

Verjamem, da se nam vse v življenju zgodi z nekim razlogom. Življenje ima smisel, pa če ga mi vidimo ali ne. Če ima vse smisel, vse svoj razlog, potem je vse v bistvu dobro. In če je vse dobro, potem mora biti v vsaki stvari nekaj takega, kar je vredno najti in biti za to hvaležen.

Ko sem se zaradi kakšnega problema slabo počutila, sem se vprašala, kaj neki se iz te situacije lahko naučim. Kaj mi hoče življenje pokazati? Odkar sem v našem procesu, v treningu, se vprašam, kaj mi kaže energija, ki nas vodi. Kadar vidim problem skozi svoje blokade, odgovora na to vprašanje seveda ne vidim. Vem pa, da obstaja in da ga bom enkrat že spoznala, če bo to potrebno. Če se v tistem trenutku vprašam, kaj pa je v tej situaciji vseeno dobrega, vedno lahko najdem odgovor. In takrat me preplavi hvaležnost. Samo vprašati se moram. In ko sem hvaležna, se počutim bolje. Zato se mi zdi hvaležnost tako čudovita. Pelje me naprej, nikoli ne zataji.

Problem je samo v tem, da se včasih pozabim vprašati! Ko npr. udarja iz mene moja žalost, kar pozabim, da je to dobro. Takrat se smilim sama sebi in pozabim pomisliti, da je to en vidik tega počutja in da lahko po premiku v drugo smer pridem do veselja. V tem primeru si moram zavestno reči: »kaj moram narediti zdaj, da ne bom več trpela?«, in se spomniti, da je zame dobro, če si pojem. Petje nam odpira srce, ko pojem, ne mislim nase in težko čustvo počasi zbledi. Vedno bolj pogosto mi to tudi uspe. Obrnem pogled, ne ujčkam se v depresiji, želim ven. Ko res želim in res nekaj naredim, mi tudi uspe. Če tega ne morem narediti sama, pa najdem pomoč.

Malo sem zašla od hvaležnosti, a moram reči, da sem hvaležna tudi za take izkušnje, pa čeprav so včasih boleče.

O hvaležnosti mi je že pred mnogimi leti govoril moj oče. O tem, da je vse dobro ( kot je rekel veliki Goethe ). Govorila sva o modrostih življenja. Zelo sem hvaležna za to, da ga imam. Da je bil tako pogumen, da je šel po svoji poti in nam dajal toliko dobrega. Bil je pionir svojega časa. A bom o njem govorila kdaj drugič.