Ko sem pred mnogimi leti začutila, da me zanima psihologija, sem prebirala knjige, se pogovarjala z ljudmi, ki so čutili enako, se učila od tistih, ki so že kaj znali in ves čas v praksi poskušala živeti tako, kot sem verjela, da je dobro. Bila sem optimistična, pozitivna, ljudi sem sprejemala take, kot so bili in mislila, da delam prav. Znala sem prisluhniti, poslušati, razumeti, tolažiti, pokazati pot… , mnogi so se potem počutili bolje, ter se vrnili po pomoč, ko so jo spet potrebovali. Mnogi so tudi rešili kakšen problem in dobili pogum, da so šli naprej.
V meni pa je ves ta čas živelo nekaj, kar je težko opisati. Neka želja, da obstaja še kaj, da je kje še kakšna druga pot, da je nekje metoda, ki bi mi prinesla več miru in zaupanja. Da bi se rešila strahov, skrbi in občutkov krivde. Ter večnega spraševanja, ali sem dovolj dobra, sem naredila vse prav, kako bi lahko in kaj vse bi morala narediti drugače, sem osrečila otroke in jim dala zaupanje v življenje, kaj vse še moram narediti….. Kam še lahko grem? Česa še ne poznam? Vsaj informativno sem poznala skoraj vse metode, ki se jih je dalo srečati kjerkoli že.
Ko sem prvič srečala pojem Spirala, sem na internetu brala o tem pouku in nisem razumela ničesar. Zdelo se mi je tako v zraku, da sem na vse skupaj kar pozabila. Bilo je premalo konkretno, premalo tega: »kako pa moramo mi nekaj početi, si dopovedati….«.
Po kakšnem letu pa sem ponovno naletela na ta pouk. Že prej nisem verjela v slučaje, potem pa sem začutila, da je to metoda, ki jo želim bolje spoznati. Začela sem trenirati. Energija mi je dajala znake, rezultate in naenkrat je minilo pet let. Zelo sem se spremenila, bi rekla sama zase. Imela sem željo, da se spremenim. Bila sem odprta za razvoj. Sem mislila.
Pa ne nekem treningu izvem, da se upiram, da se ne predajam, da nisem dovolj odprta… Nič nisem razumela. To ja ni res.
Naslednja misel: že mora biti res, če me tako vidijo. Ampak, kaj delam narobe, kje se zatikam?l
Odgovor je bil, da vse sprejemam z glavo, ne s srcem.
Moje misli me blokirajo. Moje razlage, zakaj sem taka, zakaj nekaj počnem, od kod imam to ali ono blokado, kako sem….. Uvid v to, da življenja ne moremo dobro voziti z našim razumom, ampak, da gremo skozi življenje mirni in uspešni, če se predamo tej višji sili, ki nas vodi, je moja včerajšnja izkušnja. Dojela sem, kaj se pravi upirati. Razumela sem, kaj se pravi sprejemati. Nova sporočila, ki jih želimo sprejeti, ne morejo v nas, če jim zapiramo vrata s starimi sporočili. Tudi ne morejo v nas, če smo polni starih sporočil. Že star kitajski izrek pravi «Če hočeš napolniti skodelico s čajem, jo moraš najprej sprazniti«. Ta pregovor poznam že vrsto let, verjamem, da je to res, kaj pa to pomeni v mojem življenju, pa spoznavam šele sedaj. Kaj vse mora ven, da lahko novo pride noter?
Čisto mirno sem vrgla ven stvari, ki so mi bile napoti in jih ne rabim: kakšno zamero, ne sprejemanje, slabo pozicijo, skrb… Kako pa naj vržem ven moje vrednote? Nekaj, kar je prav? Kar vidim, da mora biti? Ko sem uvidela, da stvari lahko vidimo tudi drugače, sem se nehala oklepati tudi vrednot. Spet sem videla, kako je ta naš trening težek. In odpori veliki. Ko pa sem tukaj nekajkrat uspela in potem videla spremembe na sebi in drugih, sem še bolj vedela, da je tako prav.
Morda bi navedla primer, kaj s tem mislim. Ali si dober takrat, ko revežu daš denar ali takrat, ko mu ga ne daš in ga s tem prisiliš, da se nauči zase poskrbeti sam? Ali si dobra mama takrat, ko otroku nudiš vse, kar lahko ali takrat, ko mu skozi omejitve pomagaš, da se nauči najti pot skozi življenje? Ali si dober šef takrat, ko slabemu, nezadovoljnemu delavcu dovoliš, da ostane v tej službi ali takrat, ko mu poveš, da tukaj ne ustreza, ga odpustiš in mu daš možnost, da si najde zanj boljše delovno mesto? Nekateri bi se strinjali s prvim delom stavka, drugi z drugim. V bistvu pa gre za to, da lahko isto situacijo vidimo vsak po svoje. In oklepanje svojega »prav« pomeni samo to, da nismo odprti za drug pogled. To pa je tisto, kar nas omejuje v našem razvoju. Biti odprt, dopuščati, sprejemati. Kako je to lepo!
Res je imel prav Goethe, ko je rekel: »Vse je dobro«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar