Po dolgem času

Več kot štiri mesece nisem pisala bloga. Razlogov za to je več. Počasi bom pisala o njih.  Ko bom vsa čustva in misli ob preteklih dogodkih lahko ubesedila. ..

Medtem ko mene na blogu ni bilo, pa so se ogledi mojega spletnega dnevnika nadaljevali. Številka je kar lepa : 1530. To me je tudi navdahnilo, da spet sedim pred računalnikom in pišem.

Za začetek morda o tem, da se vse spreminja. Danes si, jutri te ni več. Nekdo odide, drugi ostane. In se mora naučiti, kako živeti dalje. V mislih imam dve osebi, ki sta pred kratkim izgubili ljubljena človeka. Ena živi dalje in s svojo močno naravo daje zgled nam, da jo lahko samo občudujemo. Druga se v nastali situaciji ne znajde. Podrl se ji je svet. Morda ji bo čas pomagal, da se bo pobrala, kdo ve. Zelo ji želim, da bi ji.

In potem sem tu še jaz, ki sem ostala. On, moj ljubi oče, pa je odšel. Verjamem, da na lepše. Ampak si vseeno tolikokrat rečem, »joj, tole pa moram povedati tateku….«, potem pa se spomnim, da ga ni več na tem svetu. Namesto po telefonu mu zdaj povem kar takole, na glas… Mislim, da me sliši. Tako, kot me je že prej, ko sva bila še skupaj. Ni mi bilo treba povedati, kakšen je moj problem. Še preden sem odprla usta, je vedel, kaj me muči in me potolažil. Mi dal vedeti, da me razume in mi kazal pot dalje. Pot, po kateri še vedno hodim. Zdaj obogateni z lastnimi izkušnjami in novimi znanji. V vseh pa je tudi delček njega.

Gledam v skladovnico knjig, ki jih je vse življenje prebiral. Duhovnost, pozitivnost, notranja moč, življenje po življenju…. Vse to je dediščina, ki jo je čutil, učil in po njej živel. Hvaležna sem, da sem ga poslušala in se od njega učila. Danes, ko ga ni več tukaj, mi je zato lažje.

Vse ima svoj smisel.

Dobrohotno

Danes sem pogledala na stran svojega bloga in videla 1283 ogledov. Wau!, me je prešinilo, to pa menda ni tako malo. Nimam pojma, kaj to pomeni v primerjavi z drugimi blogerji, ker ne poznam nobenega, ampak meni se ta številka ne zdi tako majhna. Vem tudi, da ogled še ne pomeni, da so ljudje vse, kar pišem, tudi prebrali, kot tudi ne, da jim je všeč, kar povem. Ampak, kolikor sem imela odzivov in komentarjev do sedaj, so bili spodbudni in mi dajejo motivacijo, da s tem nadaljujem. Dva dni nazaj me je nekdo celo zelo pohvalil in napisal, da me bo še bral. Seveda me taka mnenja zelo veselijo. Mojemu početju dajejo nov smisel, da pa rada vidim v vsaki stvari smisel, se vidi menda iz vsakega mojega članka.

Ko sem torej sedla k računalniku, pogledala ven v deževno jutro in pomislila, kaj naj danes pišem, mi je prišla na misel beseda »dobrohotno«. Dobrohotno iti skozi življenje, pomeni biti mehek in naklonjen. Dobrohotni vidi napredek in ga je vesel, napake, ki ga spremljajo, pa ne potencira, ampak jih sprejme kot del procesa. 

Situacij, ki bi razložile te misli, je v vsakdanjem življenju nešteto. Vsakdo se lahko zazre v kakšno, kjer je pogrešal dobrohotnost sočloveka ali pa najde v taki, kjer se je nežno okopal v tej pozitivni energiji. Dobrohotnost, ki izvira iz srca, je tista, ki te vodi naprej. Osrečuje tistega, ki jo ima in onega drugega, ki je je deležen.

Ljudje smo vse prevečkrat strogi in kritični. Nič ni dovolj dobro. Vse mora biti najbolje. Ali pa nekako drugače. Nismo zadovoljni. Kar dosežemo, je premalo, hočemo več. Ocenjujemo sebe in druge. …. Tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Druga skrajnost pa so situacije, kjer bi vse naredili za drugega. Starši za otroke, zaljubljeni za partnerja, ponižni za šefa ….Tudi tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Razmišljam, zakaj smo tako malokrat dobrohotni? Se bojimo, da bomo premehki? Da bomo ob avtoriteto? Da bodo z nami delali, kar bodo hoteli? Da bomo preveč popustljivi? Da bomo videti medli? Da ne bomo dosegli, kar hočemo? Da ne bomo dovolj družbeno kritični? Da sodobnemu svetu to enostavno ne pripada? Da si ljudje to ne zaslužijo? Da smo dobrohotni, ko namesto nekoga kaj naredimo ali komu kaj damo?

Mislim, da veliko ljudi o tem pravzaprav ne razmišlja. Saj jim tudi ni treba. Samo razmišljanje tako ne prinese rezultata.

Dobrohotnost ni dobrota iz notranje stiske, nesigurnosti, strahu, zaščitništva, nepotrpežljivosti, …., ampak je mehko notranje stanje sprejemanja in pozitivne naravnanosti. Danes zjutraj na našem treningu sem imela priliko začutiti njeno neizmerno blagodejnost in lepoto. Ne poznam prav veliko ljudi, ki bi dobrohotno sprejemali življenje, zato sem hvaležna za take učitelje. Ko vidim, da je možno, da smo ljudje dobrohotni in hkrati dosledni. Ko čutim, da je to dobro. Ko verjamem, da sem na pravi poti.

Kje je moja jakna?

Takole sem se spraševala v ponedeljek zjutraj, ko sem hotela iz hiše: » Kje pa imam modro jakno? Na obešalniku v veži je ni. V potovalki in pod njo je ni. Med umazanim perilom je ni. Je mogoče gor med V. stvarmi? » Šla sem pogledat tudi »gor«, čeprav ne maram hoje po stopnicah. Jakne ni bilo nikjer. » No, najbrž mi je V. sinoči, ko sva prispela domov, ni prinesel iz avta in je še vedno na otroškem sedežu. Jo bom popoldne šla iskat.« Oblekla sem pač drugo jakno in šla v trgovino.

Popoldne sem bila doma in se na mojo novo modro jakno nisem niti spomnila.

Prišel je torek. Ob osmih zjutraj sem morala biti v Ljubljani, zato sem zgodaj vstala, se uredila, se oblekla in se ponovno spomnila, da moram najti jakno. V. je bil še doma, avto tudi, zato mi jo je šel iskat. Čez par minut se je v hišo vrnil brez jakne. Zdaj se mi je zdelo pa že čudno. Saj se vendar spomnim, da sem jo na morju dala v avto. Rekla sva, da bova šla malo v posedet na sonce, a ker je bil vikend deževen in vetroven, sem si jo pripravila in vzela s sabo.

Skupaj sva rekonstruirala potek dogodkov zadnje nedelje. Kam sva šla, kaj sva počela, kako se je vse odvijalo. Razmišljala sva lepo mirno in našla nekaj možnih rešitev. Najverjetnejša je bila tista, da sem jo pozabila v bifeju ob morju. Kljub veliki verjetnosti, da se je tako zgodilo, pa se je meni  zdelo to skoraj nemogoče. Jaz namreč nikoli ne grem od mize, ne da bi pogledala, če sem kaj pozabila. Tudi V. ima vedno to navado in ni se še zgodilo, da bi midva kaj pozabila ali izgubila. ( To, da doma, v garaži ali na podstrešju česa ne najdemo, je druga zgodba. Tam ni izgubljeno, ampak dobro spravljeno. )

Nato je prišla domov N. in našli sva še eno možnost, kje bi lahko bila jakna. Morda sem jo pozabila v gostišču na poti domov, kjer sva se ustavila in nekaj pojedla. Ko se bova vračali iz Ljubljane, bova šli pogledat, če je tam, moja modra jakna. ( Sva šli in je ni bilo.)

Moje morske sorodnike pa sem prosila, naj gredo pogledat v bife ob morju.

Ob vsem razmišljanju o moji jakni, sem se spomnila, da sem z njo že čisto od začetka imela »probleme«. Iskala sem jo od lanskega leta, jo našla in kupila in se nato jezila, da nisem počakala teden dni, ko so v trgovini imeli znižanje za 20 procentov. Saj ne, da bi bila draga, tako ali tako za nobeno oblačilo ne dam veliko, ampak 20 procentov pa le ne spustiš mimo, če so že na voljo, kajne? Jaz pa sem bila tako neučakana, da sem jo kupila, čeprav sem skoraj zagotovo vedela, da bo v »moji« trgovini kmalu znižanje. A sem se hitro sprijaznila s tem, da sem jo pač predolgo iskala in sem vesela, da jo imam.

Ta torek zjutraj pa mi je šlo po glavi še nekaj. Zakaj se mi je to zgodilo? Kaj se moram iz tega naučiti? Vedno, ko sem začudena nad kakim dogodkom, se takole vprašam. Spomnila sem se, kako sem bila mirna in zadovoljna, ko sem sedela v bifeju ob morju, pojedla jagodni kornet in čakala V. . Sonce se je vsake toliko skrilo za oblak, na severu je bilo vse črno, kazalo je na nevihto, morje pa je vseeno tako mirno odsevalo sicer močne sončne žarke. Tudi vetra ni bilo veliko.( Sicer bi se oblekla in jakne ne bi pozabila, ker bi bila na meni.)

Torej, nisem bila v naglici, nič me ni motilo, kaj je torej bil vzrok, da se mi je to zgodilo? Kot po navadi, odgovora nisem našla, vedela pa sem, da ga enkrat bom. Pomislila sem, da je malo verjetno, da bi jakno ponovno našla. Sedela sem pri najbolj oddaljeni mizi, mimo katere so ves čas hodili sprehajalci. Najbrž je več možnosti, da jo nekdo vzame s sabo, kot pa, da se trudi nesti jo v bife k natakarici.

Poslovila sem se od nje in si rekla, naj tistemu, ki jo ima, pač dobro služi. Morda jo potrebuje bolj kot jaz, ki imam še kaj drugega za obleč. Bila sem pomirjena s to mislijo. Resnično sem verjela, da jo nekdo veselo nosi in mu to privoščila.

Ko je V. zvečer klical mamo in mu je povedala, da jakne v bifeju ni, se je moj mir v zvezi s tem še poglobil. Nimam je več, ima jo nekdo drug. Naj jo dobro uporablja.

Včeraj, v sredo, pa je zazvonil telefon. Moja modra jakna je spet doma! Ponovno je bila v službi ista natakarica kot v nedeljo in nonu povedala, da ima mojo jakno. Kaj se je zgodilo, kdo jo je našel…. tega še ne vem. Če bo zanimivo, bom napisala drugič. Ampak zdaj sploh ni več pomembno to, da jakno imam, ampak to, kako sem se ob vsem skupaj počutila.

Ves čas sem bila v nekem sprejemanju situacije. To, ono, imam, nimam, tako, drugače, kaj če, kaj če ne…. Vse možnosti so bile odprte in vse so bile prave in dobre. Za nekaj. Za tisto, kar še ne vem in ne razumem. Seveda sem bila vesela novice, da jakno spet imam. Všeč mi je in k letošnjim oblačilom mi prav ustreza. Ampak ravno tako bi sprejela tudi dejstvo, da je nimam več in jo nosi nekdo drug.

In to sem mi zdi pomembno. Biti miren v vsaki situaciji. Sprejemati vse kot dobro. Ta občutek je lep. Veliko vreden. Več kot vse tisto, kar imam v omari. Sprejemanje se namreč širi tudi na druge situacije. Na odnose z ljudmi. Na pogled na svet. Na pričakovanja v življenju. Vse je dobro. Vse ima svoj razlog. Vse ima nek namen. Vse je prav. Iz vsega se lahko nekaj naučimo. Vse nas vodi v našem razvoju. Vse, kar se nam dogaja, ima nek smisel. Življenje pa nam počasi prinaša odgovore.

Zakaj govorimo?

Že več kot mesec dni nisem pisala bloga, pa ne znam povedati, zakaj ne. Kot tudi ne vem, kaj je razlog, da sem danes spet odprla to stran in začela pisati.

Zanimivo mi je opazovati, kako se ljudje razlikujemo glede na naše verbalne sposobnosti. To se lepo vidi na FB-u. Eni so res nadarjeni za pisanje. Tiste lahko bereš in bereš, one druge, ki jim besede gredo težko z jezika, pa ne, saj tako ne napišejo ničesar, morda samo kaj »lajkajo«.

Tako je tudi v našem vsakdanjem življenju. So ljudje, ki lahko kar naprej govorijo in so taki, ki so vedno tiho. Vmes pa smo tisti, ki smo lahko govoreči ali poslušalci. V obeh vlogah pa rabimo nasprotni pol. Govoreči potrebuje poslušalca ( razen v primeru psihičnih težav, ko se ljudje pogovarjajo sami s seboj….), poslušaš pa lahko samo nekoga, ki  govori ( kakorkoli, z besedami ali znaki, verbalno ali neverbalno…).

Kdaj ljudje govorimo? Ko se v nas nabere nekaj materiala, ki bi ga radi spravili iz sebe. Lahko se nam zdi zanimiv in bi ga radi podelili z drugimi, lahko nas tišči in rabimo to čiščenje, morda smo samo sodobni, aktualni, imamo svoje mnenje in radi komuniciramo, mogoče verjamemo, da bomo spremenili vsaj majhen delček našega sveta, če bomo utemeljili svoje ideje…. Najbrž bi se lahko našlo še in še razlogov, da ljudje govorijo.

Kako pa je s poslušalci? Kdaj lahko poslušamo? Ko se nam zdi tema zanimiva, ko nam je všeč človek, ki nam govori, ko smo samo vljudni in lepo poslušamo…Kaj pa, če vsega tega ni? Potem ljudje ne poslušajo več, ampak odprejo svojo temo in skušajo pogovor peljati v novo smer. Ali pa molčijo in si mislijo svoje.

V zadnjih dneh sem bila po več ur skupaj v večjih družbah na zabavah za rojstni dan. Vse, kar sem prej napisala, se je kazalo tudi v teh situacijah. Ljudje rabimo pogovor, drug drugega, stike, mnenja, izkušnje, spomine, ocene, načrte, smeh …. Enkrat se najdemo v eni temi, drugič smo mi zanimivi za koga drugega. Eni glasni, drugi komaj slišni. Imela sem čas, da sem pogledala tudi sebe.

Tudi, če je bil pogovor o zame popolnoma nezanimivi stvari, mi ni bilo odveč, ker sem lahko opazovala ljudi, ki jih je to zanimalo. Videla sem, kako smo si različni in to je zame vedno dovolj, da se ne dolgočasim. Ljudje smo res zanimiva bitja. Kako različno se odzivamo na svet in na naše počutje. Včasih odkrito pokažemo svoja čustva in misli, drugič se delamo drugačne, kot  čutimo, da smo, pogosto pa pokažemo tudi del sebe, za katerega mislimo, da smo ga spravili nekje globoko v sebe. In smo potem začudeni, da nas ljudje ne razumejo ali reagirajo drugače, kot mi želimo.  Ne vemo, da smo v bistvu kazali to, kar smo hoteli skriti.

Res je zanimivo, kaj vse lahko pride iz nas, kadar smo v kontaktu z drugimi.

Rada opazujem, s kakšno pozicijo ljudje reagirajo na druge. Glede na to, da sta bili to praznovanji rojstnih dni, je bilo vzdušje veselo, sproščeno, namenjeno uživanju. Večina ljudi je tako tudi delovala. Vmes pa sem videla tudi ne sprejemanje in strogo kritičnost do okolice. Ti ljudje se niso počutili dobro, vsaj v tistih trenutkih ne. Mrki pogledi in stisnjene ustnice.

Ko zdaj pomislim na podobne situacije, čutim veselje ob danosti, da lahko situacije doživljam pozitivno. Da verjamem v dobro. Da imam rada ljudi in da jih lahko sprejemam. Da v vsaki stvari najdem nek smisel ali si vsaj dopustim čas, da ga bom enkrat uvidela. Da sem potrpežljiva. In predvsem, da lahko občutim hvaležnost. Za vse.

Dež

Zadnjič sem pisala o soncu, danes bom pa o dežju. Moj odnos do obeh pojmov sicer ni enak, bila bi pa vesela, če bi bil. Da bi z enakim veseljem gledala sonce kot dež.

Namreč, sem zelo »sončen« človek. Ko posije sonce, dobim energijo za delo in ustvarjanje. Ko je vse oblačno in sivo, se mi zdi, da sem kakor v neki čakalnici, kjer moram mirno počakati, da bo svet spet svetel in jasen.

Saj tiste vsakdanje stvari opravim, življenje normalno teče dalje, ni pa tistega "malo več". Da nekaj ustvarjam, da imam ideje, da se lotim in stvari tudi speljem. Še ne.

Danes zjutraj sem vstala v suho jutro. Bilo je prijetno toplo in ptičje petje je že skoraj spominjalo na pomlad. Tudi sneg, ki ga je v preteklem mesecu toliko napadlo, je že skopnel.

Pa je potem, ko sem ponovno stopila iz hiše, spet deževalo. Pomislila sem, kaj vse bom spet lahko brala na facebooku. Poleg politike je vreme zadnje čase najbolj pogosta tema. In to zelo pereča. Ljudje so zaskrbljeni, ogorčeni, jezni, uporniški, do konca naveličani zime. Polni negativnih čustev, ki jih opisujejo s celo paleto izrazov. Ko berem, kaj vse pišejo, si ne morem kaj, da ob tem ne bi pomislila na težo in moč  besed. Kot bi se ne zavedali, da za temi negativnimi besedami stoji negativna energija. Tudi, če vsega, kar pišejo, ne mislijo tako resno, pa vendar v tistem trenutku v njih ni veselja in miru. Ne sprejemanje vsake situacije, tudi vremena, je tisto, kar nas dela nezadovoljne in na koncu lahko tudi bolne. Če bi se zavedali, kakšno moč imajo naše misli, bi jih vendar raje obračali v pozitivne?  Ampak, večina še vedno misli, da morajo biti do vsega kritični. Ali verjamejo, da so potem pametni in da bodo na ta način spremenili svet? Vreme se že ne pusti. (Kolikor vidim, pa tudi politiki ne. Ampak to ni moja tema.) Morda pa si večina na ta kritičen način samo da duška, se čisti in tako ustvarja prostor v duši za nove misli? Čiščenje je dobro, to vem. Vidim pa še nekaj. Nekateri ostanejo samo pri tem, pri kritiki in negativnem. Ne vidijo, da ima tudi ta situacija tisti drugi pol. Pozitivnega. In ker tega sploh ne vidijo, ostajajo jezni na vse okoli sebe. Še tega ne vidijo, da so jezni tudi sami nase. In ostanejo na mestu.

Ko sem torej pomislila na vse to, kar sem ravno napisala, sem nekako začutila, da se je v moji čakalnici pokazalo sonce. Tudi, če ga zunaj ni, ga čutim v sebi. Narava se obnaša po svojih zakonih, mi, njen del, pa ji lahko samo sledimo. Če pač raje gledam modro nebo kot sivo, prav. Ampak oblaki ne bodo zavladali v mojem srcu in me delali negativno.

Pred mano je lep dan, ki ga bom preživela s prijatelji in se ga veselim. Imamo se radi, pa smo vseeno tako zelo različni. Kot vreme, svetli, temni, jasni, sivi…., vsi pa točno tam, kjer v tem trenutku moramo biti, da lahko naredimo naslednji korak, če se zanj odločimo.

Sonce

Neverjetno, kako sonce vpliva na moje razpoloženje! Kar oživim, ko posije. Ni čudno, da vnukinji rečem »moj sonček« .Tudi ona razsvetli prostor, ko vstopi.

Zdajle, ko sedim pri računalniku, vidim sončne žarke, sneg na travi se sveti kot biserčki, na zaplatah razkrite trave pa siničke zobljejo zrnca semen, ki so padla s hiške na naši magnoliji. Tam je tudi velik snežak, ki ga je svoji vnukinji naredil dedi. Nos iz korenčka in oči iz kostanja so mu padli na tla. Tudi rdeča usta, ki sem mu jih naredila iz umetne mase, niso zdržala včerajšnje višje temperature in ležijo pred njim na snegu. Samo klobuk in zataknjena lopata še vztrajata na svojem mestu. Ko bom končala s pisanjem, grem popravit lepotne napake na našega velikega snežaka. Tudi nanj zdajle sije sonce, ampak mislim, da bo nekaj dni še zdržal.

Ko vidim sonce, pomislim na vse lepo. S soncem je povezano poletje, počitnice, brezskrbnost, morje, mladostne simpatije, lepi poletni večeri, naša barka, lenobno posedanje v varnem zavetju našega dvorišča, sladoled, …. Naštevala bi lahko v nedogled. Za vse to sem zelo hvaležna.

Ob tem, ko vidim lepoto zunaj, pa rada pomislim tudi na to, kaj se medtem dogaja v  meni. Pri srcu mi je toplo, kot bi sonce posijalo tja noter in povzročilo, da vse vidim lepše. Skušam si zapomniti to občutje, da bi si ga znala priklicati v spomin v dnevih, polnih zimske sivine. Ugotovila sem, da se to da. Letos je bilo kar nekaj oblačnih, mrzlih dni, pa si nisem dovolila, da bi se tudi mene polotila sivina. Uspelo mi je, da sem nad oblaki videla sonce. Dobro počutje sem spodbujala s stvarmi, ki jih imam rada in aktivnostmi, ki me delajo ustvarjalno. Pa sem spet pri tem, kar sem pisala že včeraj. Pri ustvarjalnosti.

Ustvarjalni ljudje so aktivni, na svoji poti gredo naprej in če se kdaj ustavijo, je to zato, da si naberejo novih moči in izčistijo nove ideje. Ne zavira jih razum in obilica dvomov, ki se porajajo v našem tako opevanem intelektu. Ne podležejo razlogom »proti«, ampak vidijo, da je vse »mogoče«. Vidijo naprej. Neuspeh ni dokončen, ampak je samo nova izkušnja. Tudi, če jih okolica včasih ne razume in ne podpira, je njihovo življenje zanimivejše.

Ko smo se na fakulteti učili o ustvarjalnosti, smo lahko videli, kako velik potencial imajo otroci in kako potem z leti in vplivanjem okolja počasi tonemo v neko povprečje. Na srečo, ne vsi. Še zdaleč ne. Po internetu krožijo neverjetne stvaritve ljudi, ki so izstopili iz kroga pričakovanega. Kaj vse zmore človek, ki si ne postavlja mej!

Zato se mi zdi zelo pomembno, da našim otrokom ne zapiramo vrat pred njihovimi idejami, da jih opogumljamo, da jim zaupamo in da pustimo, da kot bitja bodočnosti stopajo po svoji poti, ki je lahko zelo drugačna od naše. Raje se od njih učimo, kot da jim vcepljamo naša stara prepričanja. Kajti, ko jih bomo resnično sprejemali in spoštovali takšne kot so, bomo njihovim dobrim potencialom dovolili priti na plano. Začudeni bomo, kaj vse se skriva v njih.

Zunaj še vedno sije sonce, v meni so še vedno lepe misli. Zaključila bom z besedami moje Ize: » Ja, babi, jaz sem tvoj sonček, ampak, ko pančkam, sem pa lunica.« Točno tako, ona tudi takrat sije.

Otrok v nas

V mojih mladih letih, ko smo pogosteje uporabljali jezik naših sosedov, smo rekli: »Što se mora, nije teško.« Mislim pa, da za mnoge ljudi ta rek ne drži. Dokler nekaj delamo kar tako, nam gre, delamo z veseljem, ko nekaj postane »mus«, pa pride do odpora.

Moja mama, ki je ta rek pogosto uporabljala, si je z njim pomagala, da je z delom, ki ga ni marala, sploh začela. Ne, da ji ni bilo težko, ampak opravila pa je tisto, kar se ji je zdelo, da mora. Samo ne ravno z veseljem.

Sama se spomnim stvari, ki sem jih z veseljem delala, dokler niso postale nekako obvezne. Na primer, že v osnovni šoli sem rada pisala. Kupila sem si zvezek in začela pisati zgodbe. Začele so se na prvi strani, končale pa na zadnji. Pisala sem jih s svinčnikom, da sem lahko vmes kaj zradirala, popravila in spremenila, ampak v glavnem sem pisala hitro in brez velikega razmišljanja. In ob tem uživala.

Čisto drugače pa mi je šlo, ko sem morala napisati članek za šolski ali razredni časopis. Koliko časa sem porabila za to pisanje! In kako težko sem se spravila zraven. Običajno tik pred rokom za oddajo.

Podobno se je dogajalo tudi drugim članom našega literarnega krožka. Seveda ne vsem. Nekateri imajo v sebi naravnanost, da tisto, kar morajo narediti, opravijo takoj in so potem prosti. Ampak teh je bilo manj. Večino je urednica časopisa morala močno priganjati.

Da bi se nekako zaščitili pred pritiskom besede »morati«, smo celo začeli govoriti, da se nič ne »mora«, ali smo celo rekli, da »se mora samo umret«, vse ostalo pa imamo na izbiro. Ta filozofija razmišljanja mi je bila kar všeč. Vidiš, da nekaj ne »moraš«, ampak da »lahko«, torej imaš na voljo »bi«, »ne bi«, pretehtaš rezultat in se odločiš. Pogosto stvari opraviš, ker ti notranji glas reče, da je tako prav. To je lepo razlagala teorija Transakcijske analize, s katero sem se nekoč ukvarjala. V vsakem od nas je otrok, odrasli in starš in od moči vsakega od teh delov je odvisno, kako se bomo obnašali.

Danes vidim situacijo drugače, kot sem jo nekoč. Ko imam v sebi visok duh, ko sem vesela, ko me preveva dobra energija, sem lahko ustvarjalna, dejavna, aktivna. Če mi karkoli ruši mojo pozicijo, se zavem, da je problem v meni in poskusim najti pot navzgor. Pripomočkov je veliko, samo uporabiti jih je treba. Jamranje in obtoževanje z gotovostjo nista med njimi. Včasih pomaga odklop in sprostitev, drugič si kaj zapojem, tretjič se lotim svojih hobijev, skratka, zaposlim se s tistim, kar mi dvigne duha in me pripravi na delo, ki me čaka. Včasih pa kakšno nalogo enostavno črtam, ker ugotovim, da ni potrebna.

Zdajle sem se spomnila na prijateljico, ki dela kot mravlja, od jutra do večera. Pridna, zagnana in vedno slabe volje. »Kaj pa naj, moram…!«, vedno govori. Skoraj nič ji ni v veselje, vse je težko, ampak vse se «mora«. Telo jo že dolgo opozarja, da nekaj ni v redu, pa vse simptome zakrije s tabletami proti bolečinam in želodčnim težavam. Seveda niti slučajno noče videti drugačnega vidika. Drugi so krivi, da je ona reva, situacija se ne da spremeniti, nič se ne da narediti. Pa bi si že s samo malo obrnjenim pogledom lahko olajšala življenje!

Kdaj torej zgubimo tisto veselje, ki ga imajo otroci, ko se učijo hoditi, prijemati, jesti…,ko morajo neštetokrat ponoviti, se pobrati, zgrabiti, poskusiti…? Ne vem, kdaj, vem pa, da to ni nujno. Možno je tudi drugače. Otrok v nas je rad vesel in se rad igra. Zanj je igra delo.

Zato vidim, kako je prav, da v naših otrocih spodbujamo ustvarjalnost in igrivost. Veselje do igre jih lahko pelje skozi rutinske vsakodnevne situacije in jim naredi zanimivo tudi umivanje zob in rok, pospravljanje igrač, pisanje nalog ali odnašanje smeti. In če to ohranimo v zrelih letih, nam je v mnogih življenjskih situacijah lažje.

Jin-jang

Danes sem tako kot vsako jutro malo brskala po internetu. Pogledala FB, prebrala nekaj blogov, nato pa se lotila pisanja. Prešinilo me je, kako smo ljudje različni. Nekateri v vsaki situaciji iščejo nekaj pozitivnega, drugi pa največ pozornosti namenjajo kritiki, ocenjevanju in sojenju. Na splošno velja, da so ti drugi bolj osveščeni, realni in družbeno angažirani. Taki, kot bi sodobni ljudje morali biti.

Verjamem, da smo na svetu potrebni eni in drugi. Nekdo mora rušiti tisto, kar je slabega. Ampak ne morem si kaj, da ne bi tudi v tem videla nekaj dobrega. »Če hočeš v skodelico naliti svež čaj, moraš starega najprej zliti ven« , pravi kitajski pregovor. Torej so spremembe, ki jih svet doživlja zdaj, dobre, ker pripravljajo pot novemu. Seveda, pesimisti pravijo:«Novo bo slabo«. Na drugi strani pa so optimisti:» Novo bo dobro.« Komu bomo verjeli, je odvisno od tega, kakšna je naša naravnanost. Videti pozitivno ali negativno ni odvisno od tega, kakšna je naša okolica, družba ali politične razmere, ampak je to odraz naše notranjosti. Optimisti ne bodo nikoli videl vsega črno, ravno tako, kot pesimisti ne vsega svetlega. Taki se rodimo in taki gremo skozi življenje. Če se vmes ne odločimo, da se bomo spremenili. A to je že druga tema.

Eni in drugi smo kot jin in jang, potrebni, da se svet razvija.

Mi pa prihaja na misel še nekaj. Kako se počutimo ob tem? Poznam ljudi, ki so glede današnje situacije pri nas in v svetu tako ogorčeni, da imajo prave zdravstvene težave. Ne samo, da ne marajo politikov in gospodarstvenikov, tudi ljudje, ki z njimi ne politizirajo ali se z njimi ne strinjajo, jim gredo na živce. In se potem čudijo, da imajo pritisk in jih boli želodec.

Ko sem gledala, kaj kdo objavlja na FB, sem videla, kako smo si različni. Zato tudi današnje pisanje. Ni namreč res, da tisti, ki ne kritiziramo, ne vidimo, kaj se dogaja na svetu. Samo pogled na situacijo imamo drugačen. Vidimo, da svet gre naprej in da se razvija. In če potegnem neko vzporednico z vzgojo otroka. Kdaj se bo otrok lažje in boljše razvijal: če mu bomo ves čas govorili, kako neumen in nesposoben je ali takrat, ko bomo verjeli, da ima sposobnosti in da zmore kaj doseči? Videti dobro pomeni, da dobremu daš možnost, da se realizira. Zato naj tisti, ki imajo v sebi pogled v pozitivno, ostanejo taki. Ljudje, ki jih pa vse jezi, pa naj se vprašajo, kaj imajo od tega. Če bodo do sebe iskreni, bodo dobili tudi pravi odgovor.

Nekje na naši poti

Že teden dni nisem odprla nove strani svojega bloga in pisala. Tudi danes že nekaj časa sedim pri računalniku, pa je list še kar prazen. A ni krivo to, da nimam kaj pisati, temveč to, da imam v glavi preveč misli, ki se prehitevajo in zadevajo druga v drugo.

Medtem je na obisk prišla prijateljica. Pogovarjali sva se o vsakodnevnih stvareh, nič posebnega. Pa vendar je bil najin razgovor poln spoznanj, kaj sva naredili prav, kaj bi lahko drugače, kaj vse še lahko spremeniva… Na koncu mi je rekla, kako je vesela, da sva se videli in da bo še prišla. Vsak tak pogovor ji da spodbudo, da gre dalje po svoji poti.

Ob tem sem pomislila, kako je prijetno, če se lahko pogovarjam o temi, ki me zanima. O tem, kako se lahko razvijamo. Kje smo, oziroma, kje sem. Ko nekomu govorim,  se tudi sama najdem. Komunikacija je dvosmerna. Dajem in dobim hkrati.

Seveda se kdaj znajdem tudi v situacijah, kjer se ljudje pogovarjajo o stvareh, ki  mene ne zanimajo. Takrat izkoristim čas za opazovanje. Zanimivo je videti, s čim se nekateri ukvarjajo, kako razmišljajo, kje so. Ko jih gledam brez sojenja, predalčkanja, brez predznakov »ta ima prav, oni narobe«, vidim, da je vsak med nami ravno tam, kjer mora biti. Vse je prav. Vsi smo na poti, ki je samo naša in za naš razvoj v tistem trenutku potrebna. Če smo srečni, je prav in lepo. Če pa smo nesrečni, morda ni lepo in lahko, je pa vseeno prav. Prav zato, ker se vedno lahko  kaj naučimo. Če se ne, se nam pa itak podobne situacije kar naprej ponavljajo. Nekateri na koncu uvidimo, kaj moramo spremeniti, drugi pa še naprej krivijo okolico in ostanejo žrtve.

Ob tem zadnjem stavku sem se spet ustavila. Verjamem, da vsakdo lahko neha biti »žrtev«, če se tako odloči. Nikogar pa v to ne moremo prisiliti. Odločitev pride vedno iz nas. In to vedno takrat, ko smo pripravljeni. 

Iskrenost

Ko pomislim na besedo iskrenost, se mi porodi toliko vprašanj kot pri malo katerem pojmu. Kaj je to, iskrenost? Ali takrat, ko si iskren, govoriš tisto, kar misliš? Ali pomeni to, da nekomu v obraz poveš, kar misliš o njem? Ali to, da poveš vse, kar čutiš? Ali, ali…

Kdaj nismo iskreni? Ko drugim nečesa ne povemo? Ko sebi česa ne priznamo?

Zakaj enkrat čutimo, da smo iskreni, drugič pa vemo, da smo se skrili in smo neiskreni?

Zakaj pa včasih mislimo, da smo iskreni, pa nas drugi vidijo drugače?

Zakaj sploh bi naj bili iskreni?

Na mnoga vprašanja ne bom dajala odgovorov. Poskusim naj samo na nekatera.

Ljudje vsak dan prehajamo iz situacije v situacijo. V nekaterih se počutimo varne, zato smo lahko iskreni. Povemo, kar mislimo, delamo, kar čutimo, da bi radi počeli. Pogostejše pa so tiste situacije, ki nas silijo, da se delamo drugačne, kot v resnici smo. Boljše, pametnejše, pomembnejše, uspešnejše, lepše…ali pa tudi, skromnejše, ponižnejše, prijaznejše, …kot smo. Včasih se našega skrivanja zavedamo, drugič spet ne.

Nasploh bi lahko rekla, da smo ljudje takrat, ko imamo občutek varnosti in sprejetosti, lažje iskreni. Do sebe in do drugih. Takrat gremo naprej in se ne zatikamo v probleme. Težave vidimo, si jih priznamo, odpravimo in gremo dalje.

Več pa je seveda obratnih situacij. Naš svet ni varen. Zato je tako pogosto slišati, da danes vsi lažejo. Politiki, sosedje, učenci, starši, skratka, v sodobnem svetu se vsi nekaj delajo, iskrenosti ni več.

Pa vendar, vsi nekako živimo. Bolj ali manj zadovoljno. Z večjim ali manjšim zavedanjem, kaj se z nami dogaja.

Človek je res zanimivo bitje. Ni čudno, da se toliko ljudi ukvarja s proučevanjem človekove duševnosti. Kaj je skrito v podzavesti, kaj nam kaže naš jaz, naš ego, zakaj se obnašamo tako, kot se, od kod izvirajo sile, ki nas porinejo v določena dejanja…?

Tudi mene še vedno zanimajo ta vprašanja. Kaj je v meni, kaj mora ven, katera prepričanja me še delajo nesproščeno, kaj se še moram naučiti, kako naj hodim po poti, ki jo vidim pred sabo….? Če si v želji, da se razvijam, dam iskren odgovor, potem imam možnost, da bom cilj dosegla. Svoje slabosti, napake, zmote si moram najprej priznati, jih sprejeti kot del sebe, nato šele jih lahko odpravljam. Težko pa je takrat, ko v sebi ne prepoznam problema. Ko čutim, da ga imam, pa ne vem, kje je bistvo. Ko nekaj povem, v podzavesti pa je skrito nekaj drugega. Takrat čutim, da je nekaj narobe, pa ne vem, kaj. Takrat je težko. Zataknem se v problemu in ga ne znam razrešiti. Situacije, ki mi ga kažejo, pa se kar naprej ponavljajo. Ker me zanima, kaj se dogaja z mano, iščem odgovor. Imam naravnanost, da bi ga našla.

Nato pa enkrat vse skupaj dozori do te mere, da vidim stvar z drugega zornega kota in  sebe vidim drugače. Takrat se lahko začnem spreminjati.

To se dogaja na naših treningih v Spirali. Ko se uspeš odpreti, začnejo s tebe odpadati ovoji problema. Plast za plastjo. Kot čebulni listi. Eden za drugim, lepo počasi. Ali pa včasih hitro. Odvisno od tega, kako globoko v sebi nosiš problem.

Zato vem, da marsikatera sodobna »instant« hitra tehnika odlušči samo zunanji čebulni list. Tisti rjavi, umazan od zemlje. Čebula takrat zasije v svoji barvi, mi pa se počutimo čisti. Malo si oddahnemo, se pogledamo v ogledalo in smo zadovoljni. Ne vidimo pa, da so v nas še vedno notranji deli čebule, ki bodo sčasoma gnili naprej. Bistvo našega problema je še vedno v nas.

.........

Zaključek mojega današnjega pisanja bi bil, da nam v našem razvoju pomaga to, če smo iskreni do sebe. In do tistih, ki nam želijo pomagati.

Vsak pa ima pravico, da vse, kar sem napisala, vidi drugače. In gre po svoji poti.

Naši scenariji

Te dni ponovno spoznavam, kam nas vodijo scenariji, ki si jih ustvarjamo v svojih glavah. V težave. Velike ali majhne, čisto vseeno je. Jemljejo nam notranji mir in veselje. Tuhtamo, analiziramo, primerjamo, načrtujemo….Če bom naredila to, bo tisti tam reagiral tako. Če bom naredila drugače, se bom jaz slabo počutila. Če naredim malo drugače, morda ne pridem do tistega, kar želim. Če, če, če… Kar vemo, kako se bodo ljudje odzvali na naša dejanja. V našem scenariju je vse predvideno. Če pa za kaj nismo čisto prepričani, pa imamo rezervne scenarije. Celo vrsto. Ko vse skupaj premlevamo, smo v stresu, nesproščeni, zaskrbljeni, prav nič dobro.

Pogosto so ti naši scenariji tako težki, da raje ne naredimo ničesar, ker v dober izid sploh ne verjamemo.

Včasih nas želja po spremembi prisili, da naredimo določene poteze, pa nam zaradi naše napetosti gre vse narobe. »Vidiš, pa sem imela prav, ko me je skrbelo. Res je to velik problem…..«, si rečemo. Ne vidimo, da nas je naša nesproščenost peljala proč od cilja, ne pa k njemu.

So pa tudi situacije, ko je naš motiv tako velik, da ga kljub temnem scenariju želimo uresničiti. Ko je želja dovolj velika. Ko nekako čutimo, da imamo prav in da imamo pravico, da gremo po svoji poti. Ko besede pridejo iz srca. Takrat povemo, kaj želimo in začudeni ugotovimo, da je oseba pred nami reagirala čisto drugače, kot smo pričakovali. Razumela je našo željo, strinja se z njo, ali pa vsaj nima nič proti. Vse naše tuhtanje je bilo brezplodno, ker je vse drugače.

Kaj se lahko naučimo iz tega?

Scenariji se delajo v glavi. Tam je spravljena vsa šara izkušenj iz našega življenja. Zaprašena, stara, neuporabna. Še tisto malo stvari, ki so nam potrebne, ja prekrito s prahom starih skrbi, strahov in neuspehov. Seveda je tam tudi kotiček, kjer se veselo smejijo naši uspehi. Čisti in poskočni. Ampak danes ne pišem o teh situacijah. Danes govorim o tem, kako nam staro v nas podira cesto proti cilju. Kako popuščamo starim miselnim vzorcem in kako nam ravno ti onemogočajo iti naprej.

Kako pa lahko naredimo drugače?

Ko v sebi začutimo neko željo, se vprašajmo, od kod prihaja. Iz glave ali iz srca? Je za nas pomembna ali ne? Če si iskreno odgovorimo, da je, potem prepovejmo razumu, da nam ruši naše prepričanje. Ne poslušajmo tistega: »Kaj pa če….«, ampak mislimo samo na cilj in na to, da ga bomo dosegli. Dovolimo si biti iskreni ne glede na to, kaj bi si drugi utegnili misliti o nas. Privoščimo si biti srečni.

In ko v nas zaživijo te pozitivne misli, oddajamo pozitivno energijo, ki jo ljudje čutijo. Zato tudi oni reagirajo pozitivno. To je zakonitost, o kateri govorijo vse sodobne duhovne teorije. Mnogi ljudje jim sledijo in povedo, da jih pozitivna naravnanost dela srečnejše in uspešnejše.

Sama tole danes pišem zato, ker sem zjutraj ponovno videla, kako moji scenariji ne služijo ničemur, razen temu, da se jaz slabo počutim. Kako je bilo vse drugače od pričakovanega, ko sem v nekem trenutku upala povedati svojo željo. Sprejeta je bila brez vseh pomislekov, celo kot nek izziv za tisto osebo. Tudi ona lahko v novi situaciji nekaj spremeni in gre naprej proti novemu cilju.

Tale uvid bom zdaj spravila v kotiček, kjer se smejijo uspehi in upam, da ga ne bo prehitro prekril prah pozabe.

Jutri ali danes

Okoli novega leta ljudje velikokrat delamo načrte za naslednje leto. Obljubimo si, da bomo naredili to in ono, da se bomo spremenili, da bomo uresničili stare načrte, zaželimo si sprememb in še in še. 1.1. bi naj bil neka prelomnica, po kateri bo vse drugače.

Pa običajno iz vsega skupaj ni nič. 1.1. že zato ne more biti drugačen dan, ker ga velikokrat skoraj prespimo, saj smo prebedeli prejšnjo noč. To je praznični dan, ko se itak ne počne nič preveč resnega. To tudi ni čas za spremenjen način prehrane, saj imamo vendar še sarmo, pa ostanke od silvestrske večerje, na vratih pa obiske, s katerimi potem s hrano in pijačo nazdravljamo novemu letu.

Torej si 1.1. lahko samo rečemo, da bomo vse obljubljeno začeli »jutri«. In tukaj se navadno vse ustavi. Jutri je prihodnji čas. Jutri bo. Jutri ni danes in v tem trenutku se jutri ne dogaja.

Sama sem bila večkrat v situacijah, ko sem si obljubila, da bom nekaj začela jutri. Seveda je bil potem vsak dan jutri. Zgodilo se ni nič, sčasoma še v mislih ni bilo več »jutri«.

Na srečo pa se je dogajalo tudi drugače. Ko sem v sebi začutila močno željo po spremembi in je ta želja prišla iz srca, ne iz glave, sem vedela, da se je spreminjanje začelo v tistem trenutku. Cilj in naravnanost na pot do cilja sta se pojavila hkrati. V tem primeru ni bilo nobenega »jutri«. Vse se je dogajalo spontano, brez nekega razmišljanja in tuhtanja. Včasih hitro, drugič počasi, a vedno nezadržno k cilju. Čutila sem, da je pot prava in da bom z gotovostjo prišla tja, kamor želim.

Če zdajle pomislim, kaj se je v takih situacijah dogajalo z mano, bi rekla, da je močna naravnanost na cilj utišala moj ego, iz katerega so izhajali dvomi, strahovi, pomisleki, odpori…, vse tisto, kar nas običajno ustavi, da na poti obupamo, se ustavimo ali celo opustimo vse načrte.

Svet je preplavljen s knjigami, ki nas učijo, kako uspeti. Moramo verjeti, moramo imeti pozitivne misli, moramo razmišljati v skladu s pozitivno avtosugestijo. Verjeti v cilj je osnova vsakega uspeha.

Z vsem tem se strinjam. Mi izbiramo svoje misli, zato je prav, da smo pozitivni. Mi lahko vplivamo na to, da bo naš duh živahen in bo v nas ustvarjalna energija.

Kako pa se bo odvijalo naše življenje, pa ni več odvisno od nas samih. Če bi bilo vse odvisno od nas, bi bili bogati ljudje srečni, zdravniki pa zdravi, pa ni vedno tako.

Mi lahko naredimo samo to, da vsako situacijo, ki nam je dana, sprejmemo z veseljem in razumevanjem, da ima za nas nek smisel. Iz vsake se lahko nekaj naučimo. Bolj, ko se učimo, manjkrat se nam bo isto ponovilo. Bolj, ko se držimo starih vzorcev, večkrat nam bo vesolje ponudilo enako situacijo kot možnost za osebno rast.

Verjamem, da je smisel življenja v tem, da se razvijamo. Da gremo naprej. Da se učimo. Vsak dan znova.

Zato danes, ko je pred mano nov cilj, ne mislim na jutri, ampak na to, da sem že na poti do njega.