Sonce

Neverjetno, kako sonce vpliva na moje razpoloženje! Kar oživim, ko posije. Ni čudno, da vnukinji rečem »moj sonček« .Tudi ona razsvetli prostor, ko vstopi.

Zdajle, ko sedim pri računalniku, vidim sončne žarke, sneg na travi se sveti kot biserčki, na zaplatah razkrite trave pa siničke zobljejo zrnca semen, ki so padla s hiške na naši magnoliji. Tam je tudi velik snežak, ki ga je svoji vnukinji naredil dedi. Nos iz korenčka in oči iz kostanja so mu padli na tla. Tudi rdeča usta, ki sem mu jih naredila iz umetne mase, niso zdržala včerajšnje višje temperature in ležijo pred njim na snegu. Samo klobuk in zataknjena lopata še vztrajata na svojem mestu. Ko bom končala s pisanjem, grem popravit lepotne napake na našega velikega snežaka. Tudi nanj zdajle sije sonce, ampak mislim, da bo nekaj dni še zdržal.

Ko vidim sonce, pomislim na vse lepo. S soncem je povezano poletje, počitnice, brezskrbnost, morje, mladostne simpatije, lepi poletni večeri, naša barka, lenobno posedanje v varnem zavetju našega dvorišča, sladoled, …. Naštevala bi lahko v nedogled. Za vse to sem zelo hvaležna.

Ob tem, ko vidim lepoto zunaj, pa rada pomislim tudi na to, kaj se medtem dogaja v  meni. Pri srcu mi je toplo, kot bi sonce posijalo tja noter in povzročilo, da vse vidim lepše. Skušam si zapomniti to občutje, da bi si ga znala priklicati v spomin v dnevih, polnih zimske sivine. Ugotovila sem, da se to da. Letos je bilo kar nekaj oblačnih, mrzlih dni, pa si nisem dovolila, da bi se tudi mene polotila sivina. Uspelo mi je, da sem nad oblaki videla sonce. Dobro počutje sem spodbujala s stvarmi, ki jih imam rada in aktivnostmi, ki me delajo ustvarjalno. Pa sem spet pri tem, kar sem pisala že včeraj. Pri ustvarjalnosti.

Ustvarjalni ljudje so aktivni, na svoji poti gredo naprej in če se kdaj ustavijo, je to zato, da si naberejo novih moči in izčistijo nove ideje. Ne zavira jih razum in obilica dvomov, ki se porajajo v našem tako opevanem intelektu. Ne podležejo razlogom »proti«, ampak vidijo, da je vse »mogoče«. Vidijo naprej. Neuspeh ni dokončen, ampak je samo nova izkušnja. Tudi, če jih okolica včasih ne razume in ne podpira, je njihovo življenje zanimivejše.

Ko smo se na fakulteti učili o ustvarjalnosti, smo lahko videli, kako velik potencial imajo otroci in kako potem z leti in vplivanjem okolja počasi tonemo v neko povprečje. Na srečo, ne vsi. Še zdaleč ne. Po internetu krožijo neverjetne stvaritve ljudi, ki so izstopili iz kroga pričakovanega. Kaj vse zmore človek, ki si ne postavlja mej!

Zato se mi zdi zelo pomembno, da našim otrokom ne zapiramo vrat pred njihovimi idejami, da jih opogumljamo, da jim zaupamo in da pustimo, da kot bitja bodočnosti stopajo po svoji poti, ki je lahko zelo drugačna od naše. Raje se od njih učimo, kot da jim vcepljamo naša stara prepričanja. Kajti, ko jih bomo resnično sprejemali in spoštovali takšne kot so, bomo njihovim dobrim potencialom dovolili priti na plano. Začudeni bomo, kaj vse se skriva v njih.

Zunaj še vedno sije sonce, v meni so še vedno lepe misli. Zaključila bom z besedami moje Ize: » Ja, babi, jaz sem tvoj sonček, ampak, ko pančkam, sem pa lunica.« Točno tako, ona tudi takrat sije.