Dobrohotno

Danes sem pogledala na stran svojega bloga in videla 1283 ogledov. Wau!, me je prešinilo, to pa menda ni tako malo. Nimam pojma, kaj to pomeni v primerjavi z drugimi blogerji, ker ne poznam nobenega, ampak meni se ta številka ne zdi tako majhna. Vem tudi, da ogled še ne pomeni, da so ljudje vse, kar pišem, tudi prebrali, kot tudi ne, da jim je všeč, kar povem. Ampak, kolikor sem imela odzivov in komentarjev do sedaj, so bili spodbudni in mi dajejo motivacijo, da s tem nadaljujem. Dva dni nazaj me je nekdo celo zelo pohvalil in napisal, da me bo še bral. Seveda me taka mnenja zelo veselijo. Mojemu početju dajejo nov smisel, da pa rada vidim v vsaki stvari smisel, se vidi menda iz vsakega mojega članka.

Ko sem torej sedla k računalniku, pogledala ven v deževno jutro in pomislila, kaj naj danes pišem, mi je prišla na misel beseda »dobrohotno«. Dobrohotno iti skozi življenje, pomeni biti mehek in naklonjen. Dobrohotni vidi napredek in ga je vesel, napake, ki ga spremljajo, pa ne potencira, ampak jih sprejme kot del procesa. 

Situacij, ki bi razložile te misli, je v vsakdanjem življenju nešteto. Vsakdo se lahko zazre v kakšno, kjer je pogrešal dobrohotnost sočloveka ali pa najde v taki, kjer se je nežno okopal v tej pozitivni energiji. Dobrohotnost, ki izvira iz srca, je tista, ki te vodi naprej. Osrečuje tistega, ki jo ima in onega drugega, ki je je deležen.

Ljudje smo vse prevečkrat strogi in kritični. Nič ni dovolj dobro. Vse mora biti najbolje. Ali pa nekako drugače. Nismo zadovoljni. Kar dosežemo, je premalo, hočemo več. Ocenjujemo sebe in druge. …. Tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Druga skrajnost pa so situacije, kjer bi vse naredili za drugega. Starši za otroke, zaljubljeni za partnerja, ponižni za šefa ….Tudi tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Razmišljam, zakaj smo tako malokrat dobrohotni? Se bojimo, da bomo premehki? Da bomo ob avtoriteto? Da bodo z nami delali, kar bodo hoteli? Da bomo preveč popustljivi? Da bomo videti medli? Da ne bomo dosegli, kar hočemo? Da ne bomo dovolj družbeno kritični? Da sodobnemu svetu to enostavno ne pripada? Da si ljudje to ne zaslužijo? Da smo dobrohotni, ko namesto nekoga kaj naredimo ali komu kaj damo?

Mislim, da veliko ljudi o tem pravzaprav ne razmišlja. Saj jim tudi ni treba. Samo razmišljanje tako ne prinese rezultata.

Dobrohotnost ni dobrota iz notranje stiske, nesigurnosti, strahu, zaščitništva, nepotrpežljivosti, …., ampak je mehko notranje stanje sprejemanja in pozitivne naravnanosti. Danes zjutraj na našem treningu sem imela priliko začutiti njeno neizmerno blagodejnost in lepoto. Ne poznam prav veliko ljudi, ki bi dobrohotno sprejemali življenje, zato sem hvaležna za take učitelje. Ko vidim, da je možno, da smo ljudje dobrohotni in hkrati dosledni. Ko čutim, da je to dobro. Ko verjamem, da sem na pravi poti.