Že več kot mesec dni nisem pisala bloga, pa ne znam povedati, zakaj ne. Kot tudi ne vem, kaj je razlog, da sem danes spet odprla to stran in začela pisati.
Zanimivo mi je opazovati, kako se ljudje razlikujemo glede na naše verbalne sposobnosti. To se lepo vidi na FB-u. Eni so res nadarjeni za pisanje. Tiste lahko bereš in bereš, one druge, ki jim besede gredo težko z jezika, pa ne, saj tako ne napišejo ničesar, morda samo kaj »lajkajo«.
Tako je tudi v našem vsakdanjem življenju. So ljudje, ki lahko kar naprej govorijo in so taki, ki so vedno tiho. Vmes pa smo tisti, ki smo lahko govoreči ali poslušalci. V obeh vlogah pa rabimo nasprotni pol. Govoreči potrebuje poslušalca ( razen v primeru psihičnih težav, ko se ljudje pogovarjajo sami s seboj….), poslušaš pa lahko samo nekoga, ki govori ( kakorkoli, z besedami ali znaki, verbalno ali neverbalno…).
Kdaj ljudje govorimo? Ko se v nas nabere nekaj materiala, ki bi ga radi spravili iz sebe. Lahko se nam zdi zanimiv in bi ga radi podelili z drugimi, lahko nas tišči in rabimo to čiščenje, morda smo samo sodobni, aktualni, imamo svoje mnenje in radi komuniciramo, mogoče verjamemo, da bomo spremenili vsaj majhen delček našega sveta, če bomo utemeljili svoje ideje…. Najbrž bi se lahko našlo še in še razlogov, da ljudje govorijo.
Kako pa je s poslušalci? Kdaj lahko poslušamo? Ko se nam zdi tema zanimiva, ko nam je všeč človek, ki nam govori, ko smo samo vljudni in lepo poslušamo…Kaj pa, če vsega tega ni? Potem ljudje ne poslušajo več, ampak odprejo svojo temo in skušajo pogovor peljati v novo smer. Ali pa molčijo in si mislijo svoje.
V zadnjih dneh sem bila po več ur skupaj v večjih družbah na zabavah za rojstni dan. Vse, kar sem prej napisala, se je kazalo tudi v teh situacijah. Ljudje rabimo pogovor, drug drugega, stike, mnenja, izkušnje, spomine, ocene, načrte, smeh …. Enkrat se najdemo v eni temi, drugič smo mi zanimivi za koga drugega. Eni glasni, drugi komaj slišni. Imela sem čas, da sem pogledala tudi sebe.
Tudi, če je bil pogovor o zame popolnoma nezanimivi stvari, mi ni bilo odveč, ker sem lahko opazovala ljudi, ki jih je to zanimalo. Videla sem, kako smo si različni in to je zame vedno dovolj, da se ne dolgočasim. Ljudje smo res zanimiva bitja. Kako različno se odzivamo na svet in na naše počutje. Včasih odkrito pokažemo svoja čustva in misli, drugič se delamo drugačne, kot čutimo, da smo, pogosto pa pokažemo tudi del sebe, za katerega mislimo, da smo ga spravili nekje globoko v sebe. In smo potem začudeni, da nas ljudje ne razumejo ali reagirajo drugače, kot mi želimo. Ne vemo, da smo v bistvu kazali to, kar smo hoteli skriti.
Res je zanimivo, kaj vse lahko pride iz nas, kadar smo v kontaktu z drugimi.
Rada opazujem, s kakšno pozicijo ljudje reagirajo na druge. Glede na to, da sta bili to praznovanji rojstnih dni, je bilo vzdušje veselo, sproščeno, namenjeno uživanju. Večina ljudi je tako tudi delovala. Vmes pa sem videla tudi ne sprejemanje in strogo kritičnost do okolice. Ti ljudje se niso počutili dobro, vsaj v tistih trenutkih ne. Mrki pogledi in stisnjene ustnice.
Ko zdaj pomislim na podobne situacije, čutim veselje ob danosti, da lahko situacije doživljam pozitivno. Da verjamem v dobro. Da imam rada ljudi in da jih lahko sprejemam. Da v vsaki stvari najdem nek smisel ali si vsaj dopustim čas, da ga bom enkrat uvidela. Da sem potrpežljiva. In predvsem, da lahko občutim hvaležnost. Za vse.
Ni komentarjev:
Objavite komentar