Takole sem se spraševala v ponedeljek zjutraj, ko sem
hotela iz hiše: » Kje pa imam modro jakno? Na obešalniku v veži je ni. V
potovalki in pod njo je ni. Med umazanim perilom je ni. Je mogoče gor med V.
stvarmi? » Šla sem pogledat tudi »gor«, čeprav ne maram hoje po stopnicah.
Jakne ni bilo nikjer. » No, najbrž mi je V. sinoči, ko sva prispela domov, ni
prinesel iz avta in je še vedno na otroškem sedežu. Jo bom popoldne šla iskat.«
Oblekla sem pač drugo jakno in šla v trgovino.
Popoldne sem bila doma in se na mojo novo modro jakno
nisem niti spomnila.
Prišel je torek. Ob osmih zjutraj sem morala biti v
Ljubljani, zato sem zgodaj vstala, se uredila, se oblekla in se ponovno
spomnila, da moram najti jakno. V. je bil še doma, avto tudi, zato mi jo je šel
iskat. Čez par minut se je v hišo vrnil brez jakne. Zdaj se mi je zdelo pa že
čudno. Saj se vendar spomnim, da sem jo na morju dala v avto. Rekla sva, da
bova šla malo v posedet na sonce, a ker je bil vikend
deževen in vetroven, sem si jo pripravila in vzela s sabo.
Skupaj sva rekonstruirala potek dogodkov zadnje nedelje.
Kam sva šla, kaj sva počela, kako se je vse odvijalo. Razmišljala sva lepo
mirno in našla nekaj možnih rešitev. Najverjetnejša je bila tista, da sem jo
pozabila v bifeju ob morju. Kljub veliki verjetnosti, da se je tako zgodilo, pa
se je meni zdelo to skoraj nemogoče. Jaz
namreč nikoli ne grem od mize, ne da bi pogledala, če sem kaj pozabila. Tudi V.
ima vedno to navado in ni se še zgodilo, da bi midva kaj pozabila ali izgubila.
( To, da doma, v garaži ali na podstrešju česa ne najdemo, je druga zgodba. Tam
ni izgubljeno, ampak dobro spravljeno. )
Nato je prišla domov N. in našli sva še eno možnost, kje
bi lahko bila jakna. Morda sem jo pozabila v gostišču na poti domov, kjer sva
se ustavila in nekaj pojedla. Ko se bova vračali iz Ljubljane, bova šli
pogledat, če je tam, moja modra jakna. ( Sva šli in je ni bilo.)
Moje morske sorodnike pa sem prosila, naj gredo pogledat
v bife ob morju.
Ob vsem razmišljanju o moji jakni, sem se spomnila, da
sem z njo že čisto od začetka imela »probleme«. Iskala sem jo od lanskega leta,
jo našla in kupila in se nato jezila, da nisem počakala teden dni, ko so v
trgovini imeli znižanje za 20 procentov. Saj ne, da bi bila draga, tako ali
tako za nobeno oblačilo ne dam veliko, ampak 20 procentov pa le ne spustiš
mimo, če so že na voljo, kajne? Jaz pa sem bila tako neučakana, da sem jo
kupila, čeprav sem skoraj zagotovo vedela, da bo v »moji« trgovini kmalu
znižanje. A sem se hitro sprijaznila s tem, da sem jo pač predolgo iskala in sem
vesela, da jo imam.
Ta torek zjutraj pa mi je šlo po glavi še nekaj. Zakaj se
mi je to zgodilo? Kaj se moram iz tega naučiti? Vedno, ko sem začudena nad
kakim dogodkom, se takole vprašam. Spomnila sem se, kako sem bila mirna in
zadovoljna, ko sem sedela v bifeju ob morju, pojedla jagodni kornet in čakala
V. . Sonce se je vsake toliko skrilo za oblak, na severu je bilo vse črno,
kazalo je na nevihto, morje pa je vseeno tako mirno odsevalo sicer močne sončne
žarke. Tudi vetra ni bilo veliko.( Sicer bi se oblekla in jakne ne bi pozabila,
ker bi bila na meni.)
Torej, nisem bila v naglici, nič me ni motilo, kaj je
torej bil vzrok, da se mi je to zgodilo? Kot po navadi, odgovora nisem našla,
vedela pa sem, da ga enkrat bom. Pomislila sem, da je malo verjetno, da bi
jakno ponovno našla. Sedela sem pri najbolj oddaljeni mizi, mimo katere so ves
čas hodili sprehajalci. Najbrž je več možnosti, da jo nekdo vzame s sabo, kot
pa, da se trudi nesti jo v bife k natakarici.
Poslovila sem se od nje in si rekla, naj tistemu, ki jo
ima, pač dobro služi. Morda jo potrebuje bolj kot jaz, ki imam še kaj drugega
za obleč. Bila sem pomirjena s to mislijo. Resnično sem verjela, da jo nekdo
veselo nosi in mu to privoščila.
Ko je V. zvečer klical mamo in mu je povedala, da jakne v
bifeju ni, se je moj mir v zvezi s tem še poglobil. Nimam je več, ima jo nekdo
drug. Naj jo dobro uporablja.
Včeraj, v sredo, pa je zazvonil telefon. Moja modra jakna
je spet doma! Ponovno je bila v službi ista natakarica kot v nedeljo in nonu povedala, da ima mojo jakno. Kaj se je zgodilo, kdo jo je našel…. tega še ne
vem. Če bo zanimivo, bom napisala drugič. Ampak zdaj sploh ni več pomembno to,
da jakno imam, ampak to, kako sem se ob vsem skupaj počutila.
Ves čas sem bila v nekem sprejemanju situacije. To, ono,
imam, nimam, tako, drugače, kaj če, kaj če ne…. Vse možnosti so bile odprte in
vse so bile prave in dobre. Za nekaj. Za tisto, kar še ne vem in ne razumem.
Seveda sem bila vesela novice, da jakno spet imam. Všeč mi je in k
letošnjim oblačilom mi prav ustreza. Ampak ravno tako bi sprejela tudi dejstvo,
da je nimam več in jo nosi nekdo drug.
In to sem mi zdi pomembno. Biti miren v vsaki situaciji. Sprejemati
vse kot dobro. Ta občutek je lep. Veliko vreden. Več kot vse tisto, kar imam v
omari. Sprejemanje se namreč širi tudi na druge situacije. Na odnose z ljudmi.
Na pogled na svet. Na pričakovanja v življenju. Vse je dobro. Vse ima svoj
razlog. Vse ima nek namen. Vse je prav. Iz vsega se lahko nekaj naučimo. Vse
nas vodi v našem razvoju. Vse, kar se nam dogaja, ima nek smisel. Življenje pa
nam počasi prinaša odgovore.
Ni komentarjev:
Objavite komentar