Že teden dni nisem odprla nove strani svojega bloga in pisala. Tudi danes že nekaj časa sedim pri računalniku, pa je list še kar prazen. A ni krivo to, da nimam kaj pisati, temveč to, da imam v glavi preveč misli, ki se prehitevajo in zadevajo druga v drugo.
Medtem je na obisk prišla prijateljica. Pogovarjali sva se o vsakodnevnih stvareh, nič posebnega. Pa vendar je bil najin razgovor poln spoznanj, kaj sva naredili prav, kaj bi lahko drugače, kaj vse še lahko spremeniva… Na koncu mi je rekla, kako je vesela, da sva se videli in da bo še prišla. Vsak tak pogovor ji da spodbudo, da gre dalje po svoji poti.
Ob tem sem pomislila, kako je prijetno, če se lahko pogovarjam o temi, ki me zanima. O tem, kako se lahko razvijamo. Kje smo, oziroma, kje sem. Ko nekomu govorim, se tudi sama najdem. Komunikacija je dvosmerna. Dajem in dobim hkrati.
Seveda se kdaj znajdem tudi v situacijah, kjer se ljudje pogovarjajo o stvareh, ki mene ne zanimajo. Takrat izkoristim čas za opazovanje. Zanimivo je videti, s čim se nekateri ukvarjajo, kako razmišljajo, kje so. Ko jih gledam brez sojenja, predalčkanja, brez predznakov »ta ima prav, oni narobe«, vidim, da je vsak med nami ravno tam, kjer mora biti. Vse je prav. Vsi smo na poti, ki je samo naša in za naš razvoj v tistem trenutku potrebna. Če smo srečni, je prav in lepo. Če pa smo nesrečni, morda ni lepo in lahko, je pa vseeno prav. Prav zato, ker se vedno lahko kaj naučimo. Če se ne, se nam pa itak podobne situacije kar naprej ponavljajo. Nekateri na koncu uvidimo, kaj moramo spremeniti, drugi pa še naprej krivijo okolico in ostanejo žrtve.
Ob tem zadnjem stavku sem se spet ustavila. Verjamem, da vsakdo lahko neha biti »žrtev«, če se tako odloči. Nikogar pa v to ne moremo prisiliti. Odločitev pride vedno iz nas. In to vedno takrat, ko smo pripravljeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar