Dež

Zadnjič sem pisala o soncu, danes bom pa o dežju. Moj odnos do obeh pojmov sicer ni enak, bila bi pa vesela, če bi bil. Da bi z enakim veseljem gledala sonce kot dež.

Namreč, sem zelo »sončen« človek. Ko posije sonce, dobim energijo za delo in ustvarjanje. Ko je vse oblačno in sivo, se mi zdi, da sem kakor v neki čakalnici, kjer moram mirno počakati, da bo svet spet svetel in jasen.

Saj tiste vsakdanje stvari opravim, življenje normalno teče dalje, ni pa tistega "malo več". Da nekaj ustvarjam, da imam ideje, da se lotim in stvari tudi speljem. Še ne.

Danes zjutraj sem vstala v suho jutro. Bilo je prijetno toplo in ptičje petje je že skoraj spominjalo na pomlad. Tudi sneg, ki ga je v preteklem mesecu toliko napadlo, je že skopnel.

Pa je potem, ko sem ponovno stopila iz hiše, spet deževalo. Pomislila sem, kaj vse bom spet lahko brala na facebooku. Poleg politike je vreme zadnje čase najbolj pogosta tema. In to zelo pereča. Ljudje so zaskrbljeni, ogorčeni, jezni, uporniški, do konca naveličani zime. Polni negativnih čustev, ki jih opisujejo s celo paleto izrazov. Ko berem, kaj vse pišejo, si ne morem kaj, da ob tem ne bi pomislila na težo in moč  besed. Kot bi se ne zavedali, da za temi negativnimi besedami stoji negativna energija. Tudi, če vsega, kar pišejo, ne mislijo tako resno, pa vendar v tistem trenutku v njih ni veselja in miru. Ne sprejemanje vsake situacije, tudi vremena, je tisto, kar nas dela nezadovoljne in na koncu lahko tudi bolne. Če bi se zavedali, kakšno moč imajo naše misli, bi jih vendar raje obračali v pozitivne?  Ampak, večina še vedno misli, da morajo biti do vsega kritični. Ali verjamejo, da so potem pametni in da bodo na ta način spremenili svet? Vreme se že ne pusti. (Kolikor vidim, pa tudi politiki ne. Ampak to ni moja tema.) Morda pa si večina na ta kritičen način samo da duška, se čisti in tako ustvarja prostor v duši za nove misli? Čiščenje je dobro, to vem. Vidim pa še nekaj. Nekateri ostanejo samo pri tem, pri kritiki in negativnem. Ne vidijo, da ima tudi ta situacija tisti drugi pol. Pozitivnega. In ker tega sploh ne vidijo, ostajajo jezni na vse okoli sebe. Še tega ne vidijo, da so jezni tudi sami nase. In ostanejo na mestu.

Ko sem torej pomislila na vse to, kar sem ravno napisala, sem nekako začutila, da se je v moji čakalnici pokazalo sonce. Tudi, če ga zunaj ni, ga čutim v sebi. Narava se obnaša po svojih zakonih, mi, njen del, pa ji lahko samo sledimo. Če pač raje gledam modro nebo kot sivo, prav. Ampak oblaki ne bodo zavladali v mojem srcu in me delali negativno.

Pred mano je lep dan, ki ga bom preživela s prijatelji in se ga veselim. Imamo se radi, pa smo vseeno tako zelo različni. Kot vreme, svetli, temni, jasni, sivi…., vsi pa točno tam, kjer v tem trenutku moramo biti, da lahko naredimo naslednji korak, če se zanj odločimo.