Hvaležnost

Danes smo govorili o hvaležnosti. Ko pomislim na to besedo, lahko v trenutku naštejem sto stvari, za katere sem hvaležna. Vse, kar se mi dogaja, je dobro in za vse sem lahko hvaležna. Ko sem hvaležna, v meni živijo lepe misli, sem pozitivna, sem sprejemajoča.

Hvaležna sem za danost, da sem lahko hvaležna. Nekateri tega nimajo, ne znajo in se morajo tega še naučiti. Jaz znam in sem hvaležna.

Včasih mi je kdo rekel,«kako si lahko hvaležna za bolezen, za težave…?, to ja ni mogoče.« Pa sem mu razložila svoj pogled.

Verjamem, da se nam vse v življenju zgodi z nekim razlogom. Življenje ima smisel, pa če ga mi vidimo ali ne. Če ima vse smisel, vse svoj razlog, potem je vse v bistvu dobro. In če je vse dobro, potem mora biti v vsaki stvari nekaj takega, kar je vredno najti in biti za to hvaležen.

Ko sem se zaradi kakšnega problema slabo počutila, sem se vprašala, kaj neki se iz te situacije lahko naučim. Kaj mi hoče življenje pokazati? Odkar sem v našem procesu, v treningu, se vprašam, kaj mi kaže energija, ki nas vodi. Kadar vidim problem skozi svoje blokade, odgovora na to vprašanje seveda ne vidim. Vem pa, da obstaja in da ga bom enkrat že spoznala, če bo to potrebno. Če se v tistem trenutku vprašam, kaj pa je v tej situaciji vseeno dobrega, vedno lahko najdem odgovor. In takrat me preplavi hvaležnost. Samo vprašati se moram. In ko sem hvaležna, se počutim bolje. Zato se mi zdi hvaležnost tako čudovita. Pelje me naprej, nikoli ne zataji.

Problem je samo v tem, da se včasih pozabim vprašati! Ko npr. udarja iz mene moja žalost, kar pozabim, da je to dobro. Takrat se smilim sama sebi in pozabim pomisliti, da je to en vidik tega počutja in da lahko po premiku v drugo smer pridem do veselja. V tem primeru si moram zavestno reči: »kaj moram narediti zdaj, da ne bom več trpela?«, in se spomniti, da je zame dobro, če si pojem. Petje nam odpira srce, ko pojem, ne mislim nase in težko čustvo počasi zbledi. Vedno bolj pogosto mi to tudi uspe. Obrnem pogled, ne ujčkam se v depresiji, želim ven. Ko res želim in res nekaj naredim, mi tudi uspe. Če tega ne morem narediti sama, pa najdem pomoč.

Malo sem zašla od hvaležnosti, a moram reči, da sem hvaležna tudi za take izkušnje, pa čeprav so včasih boleče.

O hvaležnosti mi je že pred mnogimi leti govoril moj oče. O tem, da je vse dobro ( kot je rekel veliki Goethe ). Govorila sva o modrostih življenja. Zelo sem hvaležna za to, da ga imam. Da je bil tako pogumen, da je šel po svoji poti in nam dajal toliko dobrega. Bil je pionir svojega časa. A bom o njem govorila kdaj drugič.

Kako se spreminjam?

Ko sem pred mnogimi leti začutila, da me zanima psihologija, sem prebirala knjige, se pogovarjala z ljudmi, ki so čutili enako, se učila od tistih, ki so že kaj znali in ves čas v praksi poskušala živeti tako, kot sem verjela, da je dobro. Bila sem optimistična, pozitivna, ljudi sem sprejemala take, kot so bili in mislila, da delam prav. Znala sem prisluhniti, poslušati, razumeti, tolažiti, pokazati pot… , mnogi so se potem počutili bolje, ter se vrnili po pomoč, ko so jo spet potrebovali. Mnogi so tudi rešili kakšen problem in dobili pogum, da so šli  naprej.

V meni pa je ves ta čas živelo nekaj, kar je težko opisati. Neka želja, da obstaja še kaj, da je kje še kakšna druga pot, da je nekje metoda, ki bi mi prinesla več miru in zaupanja. Da bi se rešila strahov, skrbi in občutkov krivde. Ter večnega spraševanja, ali sem dovolj dobra, sem naredila vse prav, kako bi lahko in kaj vse bi morala narediti drugače, sem osrečila otroke in jim dala zaupanje v življenje, kaj vse še moram narediti….. Kam še lahko grem? Česa še ne poznam? Vsaj informativno sem poznala skoraj vse metode, ki se jih je dalo srečati kjerkoli že.

Ko sem prvič srečala pojem Spirala, sem na internetu brala o tem pouku in nisem razumela ničesar. Zdelo se mi je tako v zraku, da sem na vse skupaj kar pozabila. Bilo je premalo konkretno, premalo tega: »kako pa moramo mi nekaj početi, si dopovedati….«.

Po kakšnem letu pa sem ponovno naletela na ta pouk. Že prej nisem verjela v slučaje, potem pa sem začutila, da je to metoda, ki jo želim bolje spoznati. Začela sem trenirati. Energija mi je dajala znake, rezultate in naenkrat je minilo pet let. Zelo sem se spremenila, bi rekla sama zase. Imela sem željo, da se spremenim. Bila sem odprta za razvoj. Sem mislila.

Pa ne nekem treningu izvem, da se upiram, da se ne predajam, da nisem dovolj odprta… Nič nisem razumela. To ja ni res.

Naslednja misel: že mora biti res, če me tako vidijo. Ampak, kaj delam narobe, kje se zatikam?l

Odgovor je bil, da vse sprejemam z glavo, ne s srcem.

Moje misli me blokirajo. Moje razlage, zakaj sem taka, zakaj nekaj počnem, od kod imam to ali ono blokado, kako sem….. Uvid v to, da življenja ne moremo dobro voziti z našim razumom, ampak, da gremo skozi življenje mirni in uspešni, če se predamo tej višji sili, ki nas vodi, je moja včerajšnja izkušnja. Dojela sem, kaj se pravi upirati. Razumela sem, kaj se pravi sprejemati. Nova sporočila, ki jih želimo sprejeti, ne morejo v nas, če jim zapiramo vrata s starimi sporočili. Tudi ne morejo v nas, če smo polni starih sporočil. Že star kitajski izrek pravi «Če hočeš napolniti skodelico s čajem, jo moraš najprej sprazniti«. Ta pregovor poznam že vrsto let, verjamem, da je to res, kaj pa to pomeni v mojem življenju, pa spoznavam šele sedaj. Kaj vse mora ven, da lahko novo pride noter?

Čisto mirno sem vrgla ven stvari, ki so mi bile napoti in jih ne rabim: kakšno zamero, ne sprejemanje, slabo pozicijo, skrb… Kako pa naj vržem ven moje vrednote? Nekaj, kar je prav? Kar vidim, da mora biti? Ko sem uvidela, da stvari lahko vidimo tudi drugače, sem se nehala oklepati tudi vrednot. Spet sem videla, kako je ta naš trening težek. In odpori veliki. Ko pa sem tukaj nekajkrat uspela in potem videla spremembe na sebi in drugih, sem še bolj vedela, da je tako prav.

Morda bi navedla primer, kaj s tem mislim. Ali si dober takrat, ko revežu daš denar ali takrat, ko mu ga ne daš in ga s tem prisiliš, da se nauči zase poskrbeti sam? Ali si dobra mama takrat, ko otroku nudiš vse, kar lahko ali takrat, ko mu skozi omejitve pomagaš, da se nauči najti pot skozi življenje? Ali si dober šef takrat, ko slabemu, nezadovoljnemu delavcu dovoliš, da ostane v tej službi ali takrat, ko mu poveš, da tukaj ne ustreza, ga odpustiš in mu daš možnost, da si najde zanj boljše delovno mesto? Nekateri bi se strinjali s prvim delom stavka, drugi z drugim. V bistvu pa gre za to, da lahko isto situacijo vidimo vsak po svoje. In oklepanje svojega »prav« pomeni samo to, da nismo odprti za drug pogled. To pa je tisto, kar nas omejuje v našem razvoju. Biti odprt, dopuščati, sprejemati. Kako je to lepo!

Res je imel prav Goethe, ko je rekel: »Vse je dobro«.

Kako vemo, da smo odločeni, da se spremenimo?

Ko se res začnemo spreminjati. Dokler pa samo govorimo, rada bi, imam željo…. , vse misli prihajajo iz glave, ne pa iz srca, se ne zgodi nič.

Tako nekako sem dobivala danes pouk na našem »višjem zavedanju«. Naravnanost na spremembe imam, a to je premalo. Nisem se še odločila. Zakaj pa ne, vprašam, saj vendar želim! Ker ne čutim dovolj velike vrednosti, je odgovor. Jaz pa tega ne vidim. Ne prepoznam.  Zaradi moje blokade? Mogoče, a ta ne more biti izgovor, da ne grem naprej. Saj se blokado da odpraviti – ko se bom odločila. Tudi, če ne razumem, lahko verjamem, da je tako. Jaz ne vidim, mojstrica vidi. Mene blokirajo moja stara sporočila, ki se zavedajoč se svoje moči oblastno sprehajajo po mojih možganih. Jaz, revica, pa jim pustim kraljevati. Kako dolgo še? Da imam naravnanost, da se spremenim, sem slišala z odra. Kako dobro dene, da le nisem čisto brezupen primer. Čeprav se mi na trenutke zdi, da to sem, pa se spomnim svojih rezultatov in odpre se mi pogled, da sem na pravi poti.

Kdaj se bom torej spremenila?

Hitro vključim svojo potrpežljivost in si rečem, da grem počasi naprej. Včasih se vprašam, če se za pojmom potrpežljivost ne skriva premajhna aktivnost, ko lepo »čičam in čakam«, kaj se bo zgodilo. Ampak mislim, da to ni bistvo. Dejansko sem potrpežljiva in čakanje me nikoli ni motilo (npr. v vrsti pred cestninsko postajo), samo, da mi ni bilo treba stati. Malo manj sem potrpežljiva v vrstah pred blagajnami, ker moram stati, a še vedno manj kot velika večina ljudi, ki lahko stojijo, pa jim je čakanje tako odveč. Zanimivo jih je opazovati, kako jezno gledajo okoli sebe….

Danes se v svetu dogajajo velike spremembe. Nič več ni tako, kot je bilo in že jutri ne bo več tako, kot je danes. Ljudje to različno poimenujejo. Razvijajo teorije, iščejo poti… Če pa pogledam, kaj je skupnega vsem razlagam, kaj je ta skupni imenovalec, vidim, da so to nova sporočila. Če ne obrneš pogleda, živiš v starem: v težavah, boleznih, strahu, skrbeh. Če obrneš pogled, zagledaš lepoto, zaupanje, zdravje, harmonijo, dobre odnose, blagostanje, radost, mir v duši…..

Pa naj mi še kdo reče, da se ne splača trenirati, kako iti v nov stil življenja, ki prihaja.

Veliko ljudi ve, da se dogajajo spremembe in to zelo hitro. Včeraj sem prebrala, da znanstveniki govorijo, da  Darwinove evolucijska teorija ne bo več držala, ker prihaja nova, tehnološka. Tudi tukaj moramo obrniti pogled. Tisti, ki se bodo še vedno držali starih resnic, bodo v njih tudi obtičali. Morda bodo s tem kar zadovoljni, kdo ve. Gotovo pa ne tako, kot tisti, ki bodo šli s tokom naprej. In teh je na svetu vedno več.

Pogledam na internet, v revije, na televizijo, poslušam pogovore v družbi.., polno je novih pogledov na svet, na človeka, na neskončne možnosti, ki jih imamo. Pred desetimi leti bi te zaradi takih pogledov izločili, danes ti prisluhnejo. Vesela sem , da je tako.

Predajanje

Ko smo še otroci, imamo sanje, kakšno naj bi bilo naše življenje. »Ko bom velika, bom imela moža in štiri otroke. Imeli se bomo lepo in bomo srečni.« Tako se sanjarila  jaz. Nekdo drug sanja takole: » Ko bom velik, bom imel hišo in dober avto.« Tretji: »Ko bom velik, bom potoval po svetu, se zabaval in veliko videl.«

Sprašujem se, kako naše sanje  vplivajo na to, da se nam potem dejansko dogajajo stvari, o katerih smo  sanjarili.  Zakon privlačnosti pravi, da se nam to, kar pošiljamo v vesolje, tudi uresniči. To verjamem. Ne vem pa tega, če so naše otroške sanje tista prava vera, ki nas bo potem peljala skozi življenje. Otroci si vmes tudi premislijo in zamenjajo cilj. No, jaz ga nisem.

Če pogledam sebe, vidim, da je to res bil moj močen cilj, ki sem ga dosegla, čeprav s samo dvema otrokoma, in da je to še vedno najbolj pomembno. Mož in otroci. Pa seveda zdaj še vnučka, pa zeta… torej moja razširjena družina. Če so oni v redu, sem tudi jaz. Ops! Tukaj sem se malo zataknila.

Če oni niso v redu, tudi jaz nisem, to je res, če pa oni so v redu, pa ni nujno, da jaz sem. Včasih tudi nisem. Ko so oni »na varnem«, imam namreč čas, da sprostim svoje blokade in se slabo počutim. Kakšen zaključek lahko izpeljem iz tega? Da je moje počutje odvisno od mene, ne pa od drugih okoli mene. Torej se moram naravnati na to, da bom trenirala sebe, svojo pozicijo, brisala stara sporočila in se učila dobro sprejemati nova. Tako jim bom lahko v oporo, ko me bodo rabili. In sama sebi, ko se bom spravljala na pravo pot. Še bolje: ko bom prosila energijo, da mi pomaga na pravo pot, da se ji bom znala predati, jo začutiti in se ji pustiti voditi.

Ta naš ego! Vedno mi, mi, mi… kot da lahko sami kaj naredimo! Kako so srečni tisti, ki so se že naučili spustiti sebe in se predati toku življenja! Sem ob tem pomislila, kako jim zavidam? Ne, samo, kako bi jih rada posnemala, se tudi jaz to naučila. Hvala Bogu, da vsaj eni znajo, da nas lahko učijo!

Še nekaj sem ugotovila danes zjutraj. Če ne znaš odpreti srca, ga pač ne znaš. Naj se strogi učitelj še tako jezi, kako si brezvezen, še vedno si to ti. Eni pač ne pridejo naprej, ampak se kar naprej sučejo v krogu. Ampak jaz jih razumem, ne morejo drugače, ne znajo.

Seveda pa tukaj ni konec mojega razmišljanja. Mora namreč biti izhod iz tega kroga! Ne moreš kar celo življenje vleči iste blokade in se nič naučiti, če imaš naravnanost  za to. Torej, možnost je, samo najti  jo moraš. In tu je ključ: ko se predaš, se ti odprejo vrata in vidiš pot, po kateri potem lahko greš. Novim dogodivščinam naproti. Učitelj pa itak vedno pride takrat, ko je učenec pripravljen.

Zaspanost

Danes je tako zaspan dan. Siv, brez sonca, še ptičkom se ne ljubi letati. Samo nekaj vran pije vodo iz mojega podstavka, ki sem ga oblekla v mozaik.

Spala sem resda manj kot običajno, ampak mislim, da je sivina zunaj kriva, da nimam nobenega elana za delo.

Kaj pa je razlika med mojim počutjem danes in tistim v preteklosti? V starih časih bi se obtoževala, se počutila krivo, ker nič ne delam, danes pa se čisto dobro počutim in uživam v tem, da ne počnem nič.

Karkoli že počneš ( ali ne počneš), važen je mir v srcu. Danes mi to uspeva.