Sonce

Neverjetno, kako sonce vpliva na moje razpoloženje! Kar oživim, ko posije. Ni čudno, da vnukinji rečem »moj sonček« .Tudi ona razsvetli prostor, ko vstopi.

Zdajle, ko sedim pri računalniku, vidim sončne žarke, sneg na travi se sveti kot biserčki, na zaplatah razkrite trave pa siničke zobljejo zrnca semen, ki so padla s hiške na naši magnoliji. Tam je tudi velik snežak, ki ga je svoji vnukinji naredil dedi. Nos iz korenčka in oči iz kostanja so mu padli na tla. Tudi rdeča usta, ki sem mu jih naredila iz umetne mase, niso zdržala včerajšnje višje temperature in ležijo pred njim na snegu. Samo klobuk in zataknjena lopata še vztrajata na svojem mestu. Ko bom končala s pisanjem, grem popravit lepotne napake na našega velikega snežaka. Tudi nanj zdajle sije sonce, ampak mislim, da bo nekaj dni še zdržal.

Ko vidim sonce, pomislim na vse lepo. S soncem je povezano poletje, počitnice, brezskrbnost, morje, mladostne simpatije, lepi poletni večeri, naša barka, lenobno posedanje v varnem zavetju našega dvorišča, sladoled, …. Naštevala bi lahko v nedogled. Za vse to sem zelo hvaležna.

Ob tem, ko vidim lepoto zunaj, pa rada pomislim tudi na to, kaj se medtem dogaja v  meni. Pri srcu mi je toplo, kot bi sonce posijalo tja noter in povzročilo, da vse vidim lepše. Skušam si zapomniti to občutje, da bi si ga znala priklicati v spomin v dnevih, polnih zimske sivine. Ugotovila sem, da se to da. Letos je bilo kar nekaj oblačnih, mrzlih dni, pa si nisem dovolila, da bi se tudi mene polotila sivina. Uspelo mi je, da sem nad oblaki videla sonce. Dobro počutje sem spodbujala s stvarmi, ki jih imam rada in aktivnostmi, ki me delajo ustvarjalno. Pa sem spet pri tem, kar sem pisala že včeraj. Pri ustvarjalnosti.

Ustvarjalni ljudje so aktivni, na svoji poti gredo naprej in če se kdaj ustavijo, je to zato, da si naberejo novih moči in izčistijo nove ideje. Ne zavira jih razum in obilica dvomov, ki se porajajo v našem tako opevanem intelektu. Ne podležejo razlogom »proti«, ampak vidijo, da je vse »mogoče«. Vidijo naprej. Neuspeh ni dokončen, ampak je samo nova izkušnja. Tudi, če jih okolica včasih ne razume in ne podpira, je njihovo življenje zanimivejše.

Ko smo se na fakulteti učili o ustvarjalnosti, smo lahko videli, kako velik potencial imajo otroci in kako potem z leti in vplivanjem okolja počasi tonemo v neko povprečje. Na srečo, ne vsi. Še zdaleč ne. Po internetu krožijo neverjetne stvaritve ljudi, ki so izstopili iz kroga pričakovanega. Kaj vse zmore človek, ki si ne postavlja mej!

Zato se mi zdi zelo pomembno, da našim otrokom ne zapiramo vrat pred njihovimi idejami, da jih opogumljamo, da jim zaupamo in da pustimo, da kot bitja bodočnosti stopajo po svoji poti, ki je lahko zelo drugačna od naše. Raje se od njih učimo, kot da jim vcepljamo naša stara prepričanja. Kajti, ko jih bomo resnično sprejemali in spoštovali takšne kot so, bomo njihovim dobrim potencialom dovolili priti na plano. Začudeni bomo, kaj vse se skriva v njih.

Zunaj še vedno sije sonce, v meni so še vedno lepe misli. Zaključila bom z besedami moje Ize: » Ja, babi, jaz sem tvoj sonček, ampak, ko pančkam, sem pa lunica.« Točno tako, ona tudi takrat sije.

Otrok v nas

V mojih mladih letih, ko smo pogosteje uporabljali jezik naših sosedov, smo rekli: »Što se mora, nije teško.« Mislim pa, da za mnoge ljudi ta rek ne drži. Dokler nekaj delamo kar tako, nam gre, delamo z veseljem, ko nekaj postane »mus«, pa pride do odpora.

Moja mama, ki je ta rek pogosto uporabljala, si je z njim pomagala, da je z delom, ki ga ni marala, sploh začela. Ne, da ji ni bilo težko, ampak opravila pa je tisto, kar se ji je zdelo, da mora. Samo ne ravno z veseljem.

Sama se spomnim stvari, ki sem jih z veseljem delala, dokler niso postale nekako obvezne. Na primer, že v osnovni šoli sem rada pisala. Kupila sem si zvezek in začela pisati zgodbe. Začele so se na prvi strani, končale pa na zadnji. Pisala sem jih s svinčnikom, da sem lahko vmes kaj zradirala, popravila in spremenila, ampak v glavnem sem pisala hitro in brez velikega razmišljanja. In ob tem uživala.

Čisto drugače pa mi je šlo, ko sem morala napisati članek za šolski ali razredni časopis. Koliko časa sem porabila za to pisanje! In kako težko sem se spravila zraven. Običajno tik pred rokom za oddajo.

Podobno se je dogajalo tudi drugim članom našega literarnega krožka. Seveda ne vsem. Nekateri imajo v sebi naravnanost, da tisto, kar morajo narediti, opravijo takoj in so potem prosti. Ampak teh je bilo manj. Večino je urednica časopisa morala močno priganjati.

Da bi se nekako zaščitili pred pritiskom besede »morati«, smo celo začeli govoriti, da se nič ne »mora«, ali smo celo rekli, da »se mora samo umret«, vse ostalo pa imamo na izbiro. Ta filozofija razmišljanja mi je bila kar všeč. Vidiš, da nekaj ne »moraš«, ampak da »lahko«, torej imaš na voljo »bi«, »ne bi«, pretehtaš rezultat in se odločiš. Pogosto stvari opraviš, ker ti notranji glas reče, da je tako prav. To je lepo razlagala teorija Transakcijske analize, s katero sem se nekoč ukvarjala. V vsakem od nas je otrok, odrasli in starš in od moči vsakega od teh delov je odvisno, kako se bomo obnašali.

Danes vidim situacijo drugače, kot sem jo nekoč. Ko imam v sebi visok duh, ko sem vesela, ko me preveva dobra energija, sem lahko ustvarjalna, dejavna, aktivna. Če mi karkoli ruši mojo pozicijo, se zavem, da je problem v meni in poskusim najti pot navzgor. Pripomočkov je veliko, samo uporabiti jih je treba. Jamranje in obtoževanje z gotovostjo nista med njimi. Včasih pomaga odklop in sprostitev, drugič si kaj zapojem, tretjič se lotim svojih hobijev, skratka, zaposlim se s tistim, kar mi dvigne duha in me pripravi na delo, ki me čaka. Včasih pa kakšno nalogo enostavno črtam, ker ugotovim, da ni potrebna.

Zdajle sem se spomnila na prijateljico, ki dela kot mravlja, od jutra do večera. Pridna, zagnana in vedno slabe volje. »Kaj pa naj, moram…!«, vedno govori. Skoraj nič ji ni v veselje, vse je težko, ampak vse se «mora«. Telo jo že dolgo opozarja, da nekaj ni v redu, pa vse simptome zakrije s tabletami proti bolečinam in želodčnim težavam. Seveda niti slučajno noče videti drugačnega vidika. Drugi so krivi, da je ona reva, situacija se ne da spremeniti, nič se ne da narediti. Pa bi si že s samo malo obrnjenim pogledom lahko olajšala življenje!

Kdaj torej zgubimo tisto veselje, ki ga imajo otroci, ko se učijo hoditi, prijemati, jesti…,ko morajo neštetokrat ponoviti, se pobrati, zgrabiti, poskusiti…? Ne vem, kdaj, vem pa, da to ni nujno. Možno je tudi drugače. Otrok v nas je rad vesel in se rad igra. Zanj je igra delo.

Zato vidim, kako je prav, da v naših otrocih spodbujamo ustvarjalnost in igrivost. Veselje do igre jih lahko pelje skozi rutinske vsakodnevne situacije in jim naredi zanimivo tudi umivanje zob in rok, pospravljanje igrač, pisanje nalog ali odnašanje smeti. In če to ohranimo v zrelih letih, nam je v mnogih življenjskih situacijah lažje.

Jin-jang

Danes sem tako kot vsako jutro malo brskala po internetu. Pogledala FB, prebrala nekaj blogov, nato pa se lotila pisanja. Prešinilo me je, kako smo ljudje različni. Nekateri v vsaki situaciji iščejo nekaj pozitivnega, drugi pa največ pozornosti namenjajo kritiki, ocenjevanju in sojenju. Na splošno velja, da so ti drugi bolj osveščeni, realni in družbeno angažirani. Taki, kot bi sodobni ljudje morali biti.

Verjamem, da smo na svetu potrebni eni in drugi. Nekdo mora rušiti tisto, kar je slabega. Ampak ne morem si kaj, da ne bi tudi v tem videla nekaj dobrega. »Če hočeš v skodelico naliti svež čaj, moraš starega najprej zliti ven« , pravi kitajski pregovor. Torej so spremembe, ki jih svet doživlja zdaj, dobre, ker pripravljajo pot novemu. Seveda, pesimisti pravijo:«Novo bo slabo«. Na drugi strani pa so optimisti:» Novo bo dobro.« Komu bomo verjeli, je odvisno od tega, kakšna je naša naravnanost. Videti pozitivno ali negativno ni odvisno od tega, kakšna je naša okolica, družba ali politične razmere, ampak je to odraz naše notranjosti. Optimisti ne bodo nikoli videl vsega črno, ravno tako, kot pesimisti ne vsega svetlega. Taki se rodimo in taki gremo skozi življenje. Če se vmes ne odločimo, da se bomo spremenili. A to je že druga tema.

Eni in drugi smo kot jin in jang, potrebni, da se svet razvija.

Mi pa prihaja na misel še nekaj. Kako se počutimo ob tem? Poznam ljudi, ki so glede današnje situacije pri nas in v svetu tako ogorčeni, da imajo prave zdravstvene težave. Ne samo, da ne marajo politikov in gospodarstvenikov, tudi ljudje, ki z njimi ne politizirajo ali se z njimi ne strinjajo, jim gredo na živce. In se potem čudijo, da imajo pritisk in jih boli želodec.

Ko sem gledala, kaj kdo objavlja na FB, sem videla, kako smo si različni. Zato tudi današnje pisanje. Ni namreč res, da tisti, ki ne kritiziramo, ne vidimo, kaj se dogaja na svetu. Samo pogled na situacijo imamo drugačen. Vidimo, da svet gre naprej in da se razvija. In če potegnem neko vzporednico z vzgojo otroka. Kdaj se bo otrok lažje in boljše razvijal: če mu bomo ves čas govorili, kako neumen in nesposoben je ali takrat, ko bomo verjeli, da ima sposobnosti in da zmore kaj doseči? Videti dobro pomeni, da dobremu daš možnost, da se realizira. Zato naj tisti, ki imajo v sebi pogled v pozitivno, ostanejo taki. Ljudje, ki jih pa vse jezi, pa naj se vprašajo, kaj imajo od tega. Če bodo do sebe iskreni, bodo dobili tudi pravi odgovor.

Nekje na naši poti

Že teden dni nisem odprla nove strani svojega bloga in pisala. Tudi danes že nekaj časa sedim pri računalniku, pa je list še kar prazen. A ni krivo to, da nimam kaj pisati, temveč to, da imam v glavi preveč misli, ki se prehitevajo in zadevajo druga v drugo.

Medtem je na obisk prišla prijateljica. Pogovarjali sva se o vsakodnevnih stvareh, nič posebnega. Pa vendar je bil najin razgovor poln spoznanj, kaj sva naredili prav, kaj bi lahko drugače, kaj vse še lahko spremeniva… Na koncu mi je rekla, kako je vesela, da sva se videli in da bo še prišla. Vsak tak pogovor ji da spodbudo, da gre dalje po svoji poti.

Ob tem sem pomislila, kako je prijetno, če se lahko pogovarjam o temi, ki me zanima. O tem, kako se lahko razvijamo. Kje smo, oziroma, kje sem. Ko nekomu govorim,  se tudi sama najdem. Komunikacija je dvosmerna. Dajem in dobim hkrati.

Seveda se kdaj znajdem tudi v situacijah, kjer se ljudje pogovarjajo o stvareh, ki  mene ne zanimajo. Takrat izkoristim čas za opazovanje. Zanimivo je videti, s čim se nekateri ukvarjajo, kako razmišljajo, kje so. Ko jih gledam brez sojenja, predalčkanja, brez predznakov »ta ima prav, oni narobe«, vidim, da je vsak med nami ravno tam, kjer mora biti. Vse je prav. Vsi smo na poti, ki je samo naša in za naš razvoj v tistem trenutku potrebna. Če smo srečni, je prav in lepo. Če pa smo nesrečni, morda ni lepo in lahko, je pa vseeno prav. Prav zato, ker se vedno lahko  kaj naučimo. Če se ne, se nam pa itak podobne situacije kar naprej ponavljajo. Nekateri na koncu uvidimo, kaj moramo spremeniti, drugi pa še naprej krivijo okolico in ostanejo žrtve.

Ob tem zadnjem stavku sem se spet ustavila. Verjamem, da vsakdo lahko neha biti »žrtev«, če se tako odloči. Nikogar pa v to ne moremo prisiliti. Odločitev pride vedno iz nas. In to vedno takrat, ko smo pripravljeni. 

Iskrenost

Ko pomislim na besedo iskrenost, se mi porodi toliko vprašanj kot pri malo katerem pojmu. Kaj je to, iskrenost? Ali takrat, ko si iskren, govoriš tisto, kar misliš? Ali pomeni to, da nekomu v obraz poveš, kar misliš o njem? Ali to, da poveš vse, kar čutiš? Ali, ali…

Kdaj nismo iskreni? Ko drugim nečesa ne povemo? Ko sebi česa ne priznamo?

Zakaj enkrat čutimo, da smo iskreni, drugič pa vemo, da smo se skrili in smo neiskreni?

Zakaj pa včasih mislimo, da smo iskreni, pa nas drugi vidijo drugače?

Zakaj sploh bi naj bili iskreni?

Na mnoga vprašanja ne bom dajala odgovorov. Poskusim naj samo na nekatera.

Ljudje vsak dan prehajamo iz situacije v situacijo. V nekaterih se počutimo varne, zato smo lahko iskreni. Povemo, kar mislimo, delamo, kar čutimo, da bi radi počeli. Pogostejše pa so tiste situacije, ki nas silijo, da se delamo drugačne, kot v resnici smo. Boljše, pametnejše, pomembnejše, uspešnejše, lepše…ali pa tudi, skromnejše, ponižnejše, prijaznejše, …kot smo. Včasih se našega skrivanja zavedamo, drugič spet ne.

Nasploh bi lahko rekla, da smo ljudje takrat, ko imamo občutek varnosti in sprejetosti, lažje iskreni. Do sebe in do drugih. Takrat gremo naprej in se ne zatikamo v probleme. Težave vidimo, si jih priznamo, odpravimo in gremo dalje.

Več pa je seveda obratnih situacij. Naš svet ni varen. Zato je tako pogosto slišati, da danes vsi lažejo. Politiki, sosedje, učenci, starši, skratka, v sodobnem svetu se vsi nekaj delajo, iskrenosti ni več.

Pa vendar, vsi nekako živimo. Bolj ali manj zadovoljno. Z večjim ali manjšim zavedanjem, kaj se z nami dogaja.

Človek je res zanimivo bitje. Ni čudno, da se toliko ljudi ukvarja s proučevanjem človekove duševnosti. Kaj je skrito v podzavesti, kaj nam kaže naš jaz, naš ego, zakaj se obnašamo tako, kot se, od kod izvirajo sile, ki nas porinejo v določena dejanja…?

Tudi mene še vedno zanimajo ta vprašanja. Kaj je v meni, kaj mora ven, katera prepričanja me še delajo nesproščeno, kaj se še moram naučiti, kako naj hodim po poti, ki jo vidim pred sabo….? Če si v želji, da se razvijam, dam iskren odgovor, potem imam možnost, da bom cilj dosegla. Svoje slabosti, napake, zmote si moram najprej priznati, jih sprejeti kot del sebe, nato šele jih lahko odpravljam. Težko pa je takrat, ko v sebi ne prepoznam problema. Ko čutim, da ga imam, pa ne vem, kje je bistvo. Ko nekaj povem, v podzavesti pa je skrito nekaj drugega. Takrat čutim, da je nekaj narobe, pa ne vem, kaj. Takrat je težko. Zataknem se v problemu in ga ne znam razrešiti. Situacije, ki mi ga kažejo, pa se kar naprej ponavljajo. Ker me zanima, kaj se dogaja z mano, iščem odgovor. Imam naravnanost, da bi ga našla.

Nato pa enkrat vse skupaj dozori do te mere, da vidim stvar z drugega zornega kota in  sebe vidim drugače. Takrat se lahko začnem spreminjati.

To se dogaja na naših treningih v Spirali. Ko se uspeš odpreti, začnejo s tebe odpadati ovoji problema. Plast za plastjo. Kot čebulni listi. Eden za drugim, lepo počasi. Ali pa včasih hitro. Odvisno od tega, kako globoko v sebi nosiš problem.

Zato vem, da marsikatera sodobna »instant« hitra tehnika odlušči samo zunanji čebulni list. Tisti rjavi, umazan od zemlje. Čebula takrat zasije v svoji barvi, mi pa se počutimo čisti. Malo si oddahnemo, se pogledamo v ogledalo in smo zadovoljni. Ne vidimo pa, da so v nas še vedno notranji deli čebule, ki bodo sčasoma gnili naprej. Bistvo našega problema je še vedno v nas.

.........

Zaključek mojega današnjega pisanja bi bil, da nam v našem razvoju pomaga to, če smo iskreni do sebe. In do tistih, ki nam želijo pomagati.

Vsak pa ima pravico, da vse, kar sem napisala, vidi drugače. In gre po svoji poti.

Naši scenariji

Te dni ponovno spoznavam, kam nas vodijo scenariji, ki si jih ustvarjamo v svojih glavah. V težave. Velike ali majhne, čisto vseeno je. Jemljejo nam notranji mir in veselje. Tuhtamo, analiziramo, primerjamo, načrtujemo….Če bom naredila to, bo tisti tam reagiral tako. Če bom naredila drugače, se bom jaz slabo počutila. Če naredim malo drugače, morda ne pridem do tistega, kar želim. Če, če, če… Kar vemo, kako se bodo ljudje odzvali na naša dejanja. V našem scenariju je vse predvideno. Če pa za kaj nismo čisto prepričani, pa imamo rezervne scenarije. Celo vrsto. Ko vse skupaj premlevamo, smo v stresu, nesproščeni, zaskrbljeni, prav nič dobro.

Pogosto so ti naši scenariji tako težki, da raje ne naredimo ničesar, ker v dober izid sploh ne verjamemo.

Včasih nas želja po spremembi prisili, da naredimo določene poteze, pa nam zaradi naše napetosti gre vse narobe. »Vidiš, pa sem imela prav, ko me je skrbelo. Res je to velik problem…..«, si rečemo. Ne vidimo, da nas je naša nesproščenost peljala proč od cilja, ne pa k njemu.

So pa tudi situacije, ko je naš motiv tako velik, da ga kljub temnem scenariju želimo uresničiti. Ko je želja dovolj velika. Ko nekako čutimo, da imamo prav in da imamo pravico, da gremo po svoji poti. Ko besede pridejo iz srca. Takrat povemo, kaj želimo in začudeni ugotovimo, da je oseba pred nami reagirala čisto drugače, kot smo pričakovali. Razumela je našo željo, strinja se z njo, ali pa vsaj nima nič proti. Vse naše tuhtanje je bilo brezplodno, ker je vse drugače.

Kaj se lahko naučimo iz tega?

Scenariji se delajo v glavi. Tam je spravljena vsa šara izkušenj iz našega življenja. Zaprašena, stara, neuporabna. Še tisto malo stvari, ki so nam potrebne, ja prekrito s prahom starih skrbi, strahov in neuspehov. Seveda je tam tudi kotiček, kjer se veselo smejijo naši uspehi. Čisti in poskočni. Ampak danes ne pišem o teh situacijah. Danes govorim o tem, kako nam staro v nas podira cesto proti cilju. Kako popuščamo starim miselnim vzorcem in kako nam ravno ti onemogočajo iti naprej.

Kako pa lahko naredimo drugače?

Ko v sebi začutimo neko željo, se vprašajmo, od kod prihaja. Iz glave ali iz srca? Je za nas pomembna ali ne? Če si iskreno odgovorimo, da je, potem prepovejmo razumu, da nam ruši naše prepričanje. Ne poslušajmo tistega: »Kaj pa če….«, ampak mislimo samo na cilj in na to, da ga bomo dosegli. Dovolimo si biti iskreni ne glede na to, kaj bi si drugi utegnili misliti o nas. Privoščimo si biti srečni.

In ko v nas zaživijo te pozitivne misli, oddajamo pozitivno energijo, ki jo ljudje čutijo. Zato tudi oni reagirajo pozitivno. To je zakonitost, o kateri govorijo vse sodobne duhovne teorije. Mnogi ljudje jim sledijo in povedo, da jih pozitivna naravnanost dela srečnejše in uspešnejše.

Sama tole danes pišem zato, ker sem zjutraj ponovno videla, kako moji scenariji ne služijo ničemur, razen temu, da se jaz slabo počutim. Kako je bilo vse drugače od pričakovanega, ko sem v nekem trenutku upala povedati svojo željo. Sprejeta je bila brez vseh pomislekov, celo kot nek izziv za tisto osebo. Tudi ona lahko v novi situaciji nekaj spremeni in gre naprej proti novemu cilju.

Tale uvid bom zdaj spravila v kotiček, kjer se smejijo uspehi in upam, da ga ne bo prehitro prekril prah pozabe.

Jutri ali danes

Okoli novega leta ljudje velikokrat delamo načrte za naslednje leto. Obljubimo si, da bomo naredili to in ono, da se bomo spremenili, da bomo uresničili stare načrte, zaželimo si sprememb in še in še. 1.1. bi naj bil neka prelomnica, po kateri bo vse drugače.

Pa običajno iz vsega skupaj ni nič. 1.1. že zato ne more biti drugačen dan, ker ga velikokrat skoraj prespimo, saj smo prebedeli prejšnjo noč. To je praznični dan, ko se itak ne počne nič preveč resnega. To tudi ni čas za spremenjen način prehrane, saj imamo vendar še sarmo, pa ostanke od silvestrske večerje, na vratih pa obiske, s katerimi potem s hrano in pijačo nazdravljamo novemu letu.

Torej si 1.1. lahko samo rečemo, da bomo vse obljubljeno začeli »jutri«. In tukaj se navadno vse ustavi. Jutri je prihodnji čas. Jutri bo. Jutri ni danes in v tem trenutku se jutri ne dogaja.

Sama sem bila večkrat v situacijah, ko sem si obljubila, da bom nekaj začela jutri. Seveda je bil potem vsak dan jutri. Zgodilo se ni nič, sčasoma še v mislih ni bilo več »jutri«.

Na srečo pa se je dogajalo tudi drugače. Ko sem v sebi začutila močno željo po spremembi in je ta želja prišla iz srca, ne iz glave, sem vedela, da se je spreminjanje začelo v tistem trenutku. Cilj in naravnanost na pot do cilja sta se pojavila hkrati. V tem primeru ni bilo nobenega »jutri«. Vse se je dogajalo spontano, brez nekega razmišljanja in tuhtanja. Včasih hitro, drugič počasi, a vedno nezadržno k cilju. Čutila sem, da je pot prava in da bom z gotovostjo prišla tja, kamor želim.

Če zdajle pomislim, kaj se je v takih situacijah dogajalo z mano, bi rekla, da je močna naravnanost na cilj utišala moj ego, iz katerega so izhajali dvomi, strahovi, pomisleki, odpori…, vse tisto, kar nas običajno ustavi, da na poti obupamo, se ustavimo ali celo opustimo vse načrte.

Svet je preplavljen s knjigami, ki nas učijo, kako uspeti. Moramo verjeti, moramo imeti pozitivne misli, moramo razmišljati v skladu s pozitivno avtosugestijo. Verjeti v cilj je osnova vsakega uspeha.

Z vsem tem se strinjam. Mi izbiramo svoje misli, zato je prav, da smo pozitivni. Mi lahko vplivamo na to, da bo naš duh živahen in bo v nas ustvarjalna energija.

Kako pa se bo odvijalo naše življenje, pa ni več odvisno od nas samih. Če bi bilo vse odvisno od nas, bi bili bogati ljudje srečni, zdravniki pa zdravi, pa ni vedno tako.

Mi lahko naredimo samo to, da vsako situacijo, ki nam je dana, sprejmemo z veseljem in razumevanjem, da ima za nas nek smisel. Iz vsake se lahko nekaj naučimo. Bolj, ko se učimo, manjkrat se nam bo isto ponovilo. Bolj, ko se držimo starih vzorcev, večkrat nam bo vesolje ponudilo enako situacijo kot možnost za osebno rast.

Verjamem, da je smisel življenja v tem, da se razvijamo. Da gremo naprej. Da se učimo. Vsak dan znova.

Zato danes, ko je pred mano nov cilj, ne mislim na jutri, ampak na to, da sem že na poti do njega.