Več kot štiri mesece nisem pisala bloga. Razlogov za to
je več. Počasi bom pisala o njih. Ko bom
vsa čustva in misli ob preteklih dogodkih lahko ubesedila. ..
Medtem ko mene na blogu ni bilo, pa so se ogledi mojega
spletnega dnevnika nadaljevali. Številka je kar lepa : 1530. To me je tudi navdahnilo,
da spet sedim pred računalnikom in pišem.
Za začetek morda o tem, da se vse spreminja. Danes si,
jutri te ni več. Nekdo odide, drugi ostane. In se mora naučiti, kako živeti
dalje. V mislih imam dve osebi, ki sta pred kratkim izgubili ljubljena človeka.
Ena živi dalje in s svojo močno naravo daje zgled nam, da jo lahko samo občudujemo.
Druga se v nastali situaciji ne znajde. Podrl se ji je svet. Morda ji bo čas
pomagal, da se bo pobrala, kdo ve. Zelo ji želim, da bi ji.
In potem sem tu še jaz, ki sem ostala. On, moj ljubi oče,
pa je odšel. Verjamem, da na lepše. Ampak si vseeno tolikokrat rečem, »joj,
tole pa moram povedati tateku….«, potem pa se spomnim, da ga ni več na tem
svetu. Namesto po telefonu mu zdaj povem kar takole, na glas… Mislim, da me
sliši. Tako, kot me je že prej, ko sva bila še skupaj. Ni mi bilo treba
povedati, kakšen je moj problem. Še preden sem odprla usta, je vedel, kaj me
muči in me potolažil. Mi dal vedeti, da me razume in mi kazal pot dalje. Pot,
po kateri še vedno hodim. Zdaj obogateni z lastnimi izkušnjami in novimi
znanji. V vseh pa je tudi delček njega.
Gledam v skladovnico knjig, ki jih je vse življenje
prebiral. Duhovnost, pozitivnost, notranja moč, življenje po življenju…. Vse to
je dediščina, ki jo je čutil, učil in po njej živel. Hvaležna sem, da sem ga
poslušala in se od njega učila. Danes, ko ga ni več tukaj, mi je zato lažje.
Vse ima svoj smisel.
