Medosebni odnosi

Po enem letu se ponovno oglašam. Kakšnega pravega razloga za to, da sem tako dolgo molčala, pravzaprav ni. Enostavno nisem začutila, da bi kaj povedala, takole, na glas.

Danes pa, ko je zunaj spet sonce, sedim pri oknu in pišem. Kdor me je že kaj prebiral, bo vedel, da sonce dobro vpliva name. Dobim voljo za delo ali vsaj za načrtovanje tega, kar bi lahko počela.

Današnji nagib za pisanje mi je dalo vprašanje, kako naj ljudem predstavim dogodek, ki se mi zdi odličen in primeren za mnoge med nami ( če sem natančna, je primeren za vse.) Pa sem se spomnila, da je blog ena izmed možnosti. Na FB sem dogodek že delila in ga priporočala, tole pisanje pa je naslednja pot.

Naj bom bolj konkretna. Ko pomislim na ljudi okoli sebe, vidim, da imajo največ problemov s tremi stvarmi: zdravjem, denarjem in medosebnimi odnosi. Zdravje  vzdržujejo z lastno voljo in aktivnostjo, ko pa zbolijo, gredo po pomoč k zdravnikom ali k alternativcem. O bolezni in zdravju se veliko govori in piše. Tudi o denarju se ljudje veliko pogovarjajo. Stiske, varčevanje, tajkuni, dolgovi, revščina… to so odkrite teme.

Ko pa pogledam, kako razmišljajo o odnosih do partnerjev ali do sodelavcev, pa vidim drugačno situacijo. Odnosi so izjemno zapletena stanja, ki so vedno odraz obeh udeležencev. Ne glede na to, da je včasih videti, kako je za slab odnos kriv samo eden od partnerjev, je za nastalo situacijo vedno potreben tudi tisti drugi. In čeprav je včasih videti, da  zvezi ni pomoči, je z drugačnim pogledom in pristopom možno spremeniti marsikaj. Z razumevanjem partnerskih odnosov lahko celo lep odnos spremenimo v še lepšega ali pa to znanje uporabimo tudi v odnosih med sodelavci in znanci. 

Kaj hočem povedati? To, kar ljudje pogosto počnejo, ko za obstoječe težave krivijo druge, je samo odraz nevednosti. V vsakem stiku z drugim človekom je situacija odvisna od obeh. In, če imaš malo več znanja o tem, kako sam vplivaš na prav vse situacije v življenju, imaš možnost, da svoj vpliv usmeriš na tisto pot, ki ti prinaša zadovoljstvo in veselje.

Učnih tehnik in metod o partnerstvu je veliko, prav tako delavnic, predavanj, knjig….Zame ena najbolj učinkovitih pa je ta, ki bi jo rada predstavila v temle sestavku.

Gre za »Tečaj modernega partnerstva«, ki bo v sklopu Centra za kakovost življenja Spirala in se bo začel 3.11.2014, potekal pa bo v Spiralinih dvoranah v Celju in Ljubljani. 

Več na naslovu: http://www.spirala.org/aktivnosti/energijski-tecaji/moderno-partnerstvo/ ali na Spiralini facebook strani.

Tečaj poteka že več let, namenjen pa je vsem tistim, ki bi radi v svojih odnosih napredovali, jih izboljšali, popravili, obdržali ali pa na novo začeli. Ker sem se sama tečaja že udeležila, vem, koliko lahko s tem pridobimo, zato se mi zdi tako pomembno, da ljudje izvejo za možnost, ki jo imajo. Enostavno moram podeliti to informacijo, ker vidim, kako veliko ljudi bi bilo srečnejših, če bi o sebi in drugih lahko razmišljali in čutili drugače.

Vsakdo pa se potem sam odloči, kaj bo naredil s svojim življenjem.

Po dolgem času

Več kot štiri mesece nisem pisala bloga. Razlogov za to je več. Počasi bom pisala o njih.  Ko bom vsa čustva in misli ob preteklih dogodkih lahko ubesedila. ..

Medtem ko mene na blogu ni bilo, pa so se ogledi mojega spletnega dnevnika nadaljevali. Številka je kar lepa : 1530. To me je tudi navdahnilo, da spet sedim pred računalnikom in pišem.

Za začetek morda o tem, da se vse spreminja. Danes si, jutri te ni več. Nekdo odide, drugi ostane. In se mora naučiti, kako živeti dalje. V mislih imam dve osebi, ki sta pred kratkim izgubili ljubljena človeka. Ena živi dalje in s svojo močno naravo daje zgled nam, da jo lahko samo občudujemo. Druga se v nastali situaciji ne znajde. Podrl se ji je svet. Morda ji bo čas pomagal, da se bo pobrala, kdo ve. Zelo ji želim, da bi ji.

In potem sem tu še jaz, ki sem ostala. On, moj ljubi oče, pa je odšel. Verjamem, da na lepše. Ampak si vseeno tolikokrat rečem, »joj, tole pa moram povedati tateku….«, potem pa se spomnim, da ga ni več na tem svetu. Namesto po telefonu mu zdaj povem kar takole, na glas… Mislim, da me sliši. Tako, kot me je že prej, ko sva bila še skupaj. Ni mi bilo treba povedati, kakšen je moj problem. Še preden sem odprla usta, je vedel, kaj me muči in me potolažil. Mi dal vedeti, da me razume in mi kazal pot dalje. Pot, po kateri še vedno hodim. Zdaj obogateni z lastnimi izkušnjami in novimi znanji. V vseh pa je tudi delček njega.

Gledam v skladovnico knjig, ki jih je vse življenje prebiral. Duhovnost, pozitivnost, notranja moč, življenje po življenju…. Vse to je dediščina, ki jo je čutil, učil in po njej živel. Hvaležna sem, da sem ga poslušala in se od njega učila. Danes, ko ga ni več tukaj, mi je zato lažje.

Vse ima svoj smisel.

Dobrohotno

Danes sem pogledala na stran svojega bloga in videla 1283 ogledov. Wau!, me je prešinilo, to pa menda ni tako malo. Nimam pojma, kaj to pomeni v primerjavi z drugimi blogerji, ker ne poznam nobenega, ampak meni se ta številka ne zdi tako majhna. Vem tudi, da ogled še ne pomeni, da so ljudje vse, kar pišem, tudi prebrali, kot tudi ne, da jim je všeč, kar povem. Ampak, kolikor sem imela odzivov in komentarjev do sedaj, so bili spodbudni in mi dajejo motivacijo, da s tem nadaljujem. Dva dni nazaj me je nekdo celo zelo pohvalil in napisal, da me bo še bral. Seveda me taka mnenja zelo veselijo. Mojemu početju dajejo nov smisel, da pa rada vidim v vsaki stvari smisel, se vidi menda iz vsakega mojega članka.

Ko sem torej sedla k računalniku, pogledala ven v deževno jutro in pomislila, kaj naj danes pišem, mi je prišla na misel beseda »dobrohotno«. Dobrohotno iti skozi življenje, pomeni biti mehek in naklonjen. Dobrohotni vidi napredek in ga je vesel, napake, ki ga spremljajo, pa ne potencira, ampak jih sprejme kot del procesa. 

Situacij, ki bi razložile te misli, je v vsakdanjem življenju nešteto. Vsakdo se lahko zazre v kakšno, kjer je pogrešal dobrohotnost sočloveka ali pa najde v taki, kjer se je nežno okopal v tej pozitivni energiji. Dobrohotnost, ki izvira iz srca, je tista, ki te vodi naprej. Osrečuje tistega, ki jo ima in onega drugega, ki je je deležen.

Ljudje smo vse prevečkrat strogi in kritični. Nič ni dovolj dobro. Vse mora biti najbolje. Ali pa nekako drugače. Nismo zadovoljni. Kar dosežemo, je premalo, hočemo več. Ocenjujemo sebe in druge. …. Tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Druga skrajnost pa so situacije, kjer bi vse naredili za drugega. Starši za otroke, zaljubljeni za partnerja, ponižni za šefa ….Tudi tukaj ni nobene dobrohotnosti.

Razmišljam, zakaj smo tako malokrat dobrohotni? Se bojimo, da bomo premehki? Da bomo ob avtoriteto? Da bodo z nami delali, kar bodo hoteli? Da bomo preveč popustljivi? Da bomo videti medli? Da ne bomo dosegli, kar hočemo? Da ne bomo dovolj družbeno kritični? Da sodobnemu svetu to enostavno ne pripada? Da si ljudje to ne zaslužijo? Da smo dobrohotni, ko namesto nekoga kaj naredimo ali komu kaj damo?

Mislim, da veliko ljudi o tem pravzaprav ne razmišlja. Saj jim tudi ni treba. Samo razmišljanje tako ne prinese rezultata.

Dobrohotnost ni dobrota iz notranje stiske, nesigurnosti, strahu, zaščitništva, nepotrpežljivosti, …., ampak je mehko notranje stanje sprejemanja in pozitivne naravnanosti. Danes zjutraj na našem treningu sem imela priliko začutiti njeno neizmerno blagodejnost in lepoto. Ne poznam prav veliko ljudi, ki bi dobrohotno sprejemali življenje, zato sem hvaležna za take učitelje. Ko vidim, da je možno, da smo ljudje dobrohotni in hkrati dosledni. Ko čutim, da je to dobro. Ko verjamem, da sem na pravi poti.

Kje je moja jakna?

Takole sem se spraševala v ponedeljek zjutraj, ko sem hotela iz hiše: » Kje pa imam modro jakno? Na obešalniku v veži je ni. V potovalki in pod njo je ni. Med umazanim perilom je ni. Je mogoče gor med V. stvarmi? » Šla sem pogledat tudi »gor«, čeprav ne maram hoje po stopnicah. Jakne ni bilo nikjer. » No, najbrž mi je V. sinoči, ko sva prispela domov, ni prinesel iz avta in je še vedno na otroškem sedežu. Jo bom popoldne šla iskat.« Oblekla sem pač drugo jakno in šla v trgovino.

Popoldne sem bila doma in se na mojo novo modro jakno nisem niti spomnila.

Prišel je torek. Ob osmih zjutraj sem morala biti v Ljubljani, zato sem zgodaj vstala, se uredila, se oblekla in se ponovno spomnila, da moram najti jakno. V. je bil še doma, avto tudi, zato mi jo je šel iskat. Čez par minut se je v hišo vrnil brez jakne. Zdaj se mi je zdelo pa že čudno. Saj se vendar spomnim, da sem jo na morju dala v avto. Rekla sva, da bova šla malo v posedet na sonce, a ker je bil vikend deževen in vetroven, sem si jo pripravila in vzela s sabo.

Skupaj sva rekonstruirala potek dogodkov zadnje nedelje. Kam sva šla, kaj sva počela, kako se je vse odvijalo. Razmišljala sva lepo mirno in našla nekaj možnih rešitev. Najverjetnejša je bila tista, da sem jo pozabila v bifeju ob morju. Kljub veliki verjetnosti, da se je tako zgodilo, pa se je meni  zdelo to skoraj nemogoče. Jaz namreč nikoli ne grem od mize, ne da bi pogledala, če sem kaj pozabila. Tudi V. ima vedno to navado in ni se še zgodilo, da bi midva kaj pozabila ali izgubila. ( To, da doma, v garaži ali na podstrešju česa ne najdemo, je druga zgodba. Tam ni izgubljeno, ampak dobro spravljeno. )

Nato je prišla domov N. in našli sva še eno možnost, kje bi lahko bila jakna. Morda sem jo pozabila v gostišču na poti domov, kjer sva se ustavila in nekaj pojedla. Ko se bova vračali iz Ljubljane, bova šli pogledat, če je tam, moja modra jakna. ( Sva šli in je ni bilo.)

Moje morske sorodnike pa sem prosila, naj gredo pogledat v bife ob morju.

Ob vsem razmišljanju o moji jakni, sem se spomnila, da sem z njo že čisto od začetka imela »probleme«. Iskala sem jo od lanskega leta, jo našla in kupila in se nato jezila, da nisem počakala teden dni, ko so v trgovini imeli znižanje za 20 procentov. Saj ne, da bi bila draga, tako ali tako za nobeno oblačilo ne dam veliko, ampak 20 procentov pa le ne spustiš mimo, če so že na voljo, kajne? Jaz pa sem bila tako neučakana, da sem jo kupila, čeprav sem skoraj zagotovo vedela, da bo v »moji« trgovini kmalu znižanje. A sem se hitro sprijaznila s tem, da sem jo pač predolgo iskala in sem vesela, da jo imam.

Ta torek zjutraj pa mi je šlo po glavi še nekaj. Zakaj se mi je to zgodilo? Kaj se moram iz tega naučiti? Vedno, ko sem začudena nad kakim dogodkom, se takole vprašam. Spomnila sem se, kako sem bila mirna in zadovoljna, ko sem sedela v bifeju ob morju, pojedla jagodni kornet in čakala V. . Sonce se je vsake toliko skrilo za oblak, na severu je bilo vse črno, kazalo je na nevihto, morje pa je vseeno tako mirno odsevalo sicer močne sončne žarke. Tudi vetra ni bilo veliko.( Sicer bi se oblekla in jakne ne bi pozabila, ker bi bila na meni.)

Torej, nisem bila v naglici, nič me ni motilo, kaj je torej bil vzrok, da se mi je to zgodilo? Kot po navadi, odgovora nisem našla, vedela pa sem, da ga enkrat bom. Pomislila sem, da je malo verjetno, da bi jakno ponovno našla. Sedela sem pri najbolj oddaljeni mizi, mimo katere so ves čas hodili sprehajalci. Najbrž je več možnosti, da jo nekdo vzame s sabo, kot pa, da se trudi nesti jo v bife k natakarici.

Poslovila sem se od nje in si rekla, naj tistemu, ki jo ima, pač dobro služi. Morda jo potrebuje bolj kot jaz, ki imam še kaj drugega za obleč. Bila sem pomirjena s to mislijo. Resnično sem verjela, da jo nekdo veselo nosi in mu to privoščila.

Ko je V. zvečer klical mamo in mu je povedala, da jakne v bifeju ni, se je moj mir v zvezi s tem še poglobil. Nimam je več, ima jo nekdo drug. Naj jo dobro uporablja.

Včeraj, v sredo, pa je zazvonil telefon. Moja modra jakna je spet doma! Ponovno je bila v službi ista natakarica kot v nedeljo in nonu povedala, da ima mojo jakno. Kaj se je zgodilo, kdo jo je našel…. tega še ne vem. Če bo zanimivo, bom napisala drugič. Ampak zdaj sploh ni več pomembno to, da jakno imam, ampak to, kako sem se ob vsem skupaj počutila.

Ves čas sem bila v nekem sprejemanju situacije. To, ono, imam, nimam, tako, drugače, kaj če, kaj če ne…. Vse možnosti so bile odprte in vse so bile prave in dobre. Za nekaj. Za tisto, kar še ne vem in ne razumem. Seveda sem bila vesela novice, da jakno spet imam. Všeč mi je in k letošnjim oblačilom mi prav ustreza. Ampak ravno tako bi sprejela tudi dejstvo, da je nimam več in jo nosi nekdo drug.

In to sem mi zdi pomembno. Biti miren v vsaki situaciji. Sprejemati vse kot dobro. Ta občutek je lep. Veliko vreden. Več kot vse tisto, kar imam v omari. Sprejemanje se namreč širi tudi na druge situacije. Na odnose z ljudmi. Na pogled na svet. Na pričakovanja v življenju. Vse je dobro. Vse ima svoj razlog. Vse ima nek namen. Vse je prav. Iz vsega se lahko nekaj naučimo. Vse nas vodi v našem razvoju. Vse, kar se nam dogaja, ima nek smisel. Življenje pa nam počasi prinaša odgovore.

Zakaj govorimo?

Že več kot mesec dni nisem pisala bloga, pa ne znam povedati, zakaj ne. Kot tudi ne vem, kaj je razlog, da sem danes spet odprla to stran in začela pisati.

Zanimivo mi je opazovati, kako se ljudje razlikujemo glede na naše verbalne sposobnosti. To se lepo vidi na FB-u. Eni so res nadarjeni za pisanje. Tiste lahko bereš in bereš, one druge, ki jim besede gredo težko z jezika, pa ne, saj tako ne napišejo ničesar, morda samo kaj »lajkajo«.

Tako je tudi v našem vsakdanjem življenju. So ljudje, ki lahko kar naprej govorijo in so taki, ki so vedno tiho. Vmes pa smo tisti, ki smo lahko govoreči ali poslušalci. V obeh vlogah pa rabimo nasprotni pol. Govoreči potrebuje poslušalca ( razen v primeru psihičnih težav, ko se ljudje pogovarjajo sami s seboj….), poslušaš pa lahko samo nekoga, ki  govori ( kakorkoli, z besedami ali znaki, verbalno ali neverbalno…).

Kdaj ljudje govorimo? Ko se v nas nabere nekaj materiala, ki bi ga radi spravili iz sebe. Lahko se nam zdi zanimiv in bi ga radi podelili z drugimi, lahko nas tišči in rabimo to čiščenje, morda smo samo sodobni, aktualni, imamo svoje mnenje in radi komuniciramo, mogoče verjamemo, da bomo spremenili vsaj majhen delček našega sveta, če bomo utemeljili svoje ideje…. Najbrž bi se lahko našlo še in še razlogov, da ljudje govorijo.

Kako pa je s poslušalci? Kdaj lahko poslušamo? Ko se nam zdi tema zanimiva, ko nam je všeč človek, ki nam govori, ko smo samo vljudni in lepo poslušamo…Kaj pa, če vsega tega ni? Potem ljudje ne poslušajo več, ampak odprejo svojo temo in skušajo pogovor peljati v novo smer. Ali pa molčijo in si mislijo svoje.

V zadnjih dneh sem bila po več ur skupaj v večjih družbah na zabavah za rojstni dan. Vse, kar sem prej napisala, se je kazalo tudi v teh situacijah. Ljudje rabimo pogovor, drug drugega, stike, mnenja, izkušnje, spomine, ocene, načrte, smeh …. Enkrat se najdemo v eni temi, drugič smo mi zanimivi za koga drugega. Eni glasni, drugi komaj slišni. Imela sem čas, da sem pogledala tudi sebe.

Tudi, če je bil pogovor o zame popolnoma nezanimivi stvari, mi ni bilo odveč, ker sem lahko opazovala ljudi, ki jih je to zanimalo. Videla sem, kako smo si različni in to je zame vedno dovolj, da se ne dolgočasim. Ljudje smo res zanimiva bitja. Kako različno se odzivamo na svet in na naše počutje. Včasih odkrito pokažemo svoja čustva in misli, drugič se delamo drugačne, kot  čutimo, da smo, pogosto pa pokažemo tudi del sebe, za katerega mislimo, da smo ga spravili nekje globoko v sebe. In smo potem začudeni, da nas ljudje ne razumejo ali reagirajo drugače, kot mi želimo.  Ne vemo, da smo v bistvu kazali to, kar smo hoteli skriti.

Res je zanimivo, kaj vse lahko pride iz nas, kadar smo v kontaktu z drugimi.

Rada opazujem, s kakšno pozicijo ljudje reagirajo na druge. Glede na to, da sta bili to praznovanji rojstnih dni, je bilo vzdušje veselo, sproščeno, namenjeno uživanju. Večina ljudi je tako tudi delovala. Vmes pa sem videla tudi ne sprejemanje in strogo kritičnost do okolice. Ti ljudje se niso počutili dobro, vsaj v tistih trenutkih ne. Mrki pogledi in stisnjene ustnice.

Ko zdaj pomislim na podobne situacije, čutim veselje ob danosti, da lahko situacije doživljam pozitivno. Da verjamem v dobro. Da imam rada ljudi in da jih lahko sprejemam. Da v vsaki stvari najdem nek smisel ali si vsaj dopustim čas, da ga bom enkrat uvidela. Da sem potrpežljiva. In predvsem, da lahko občutim hvaležnost. Za vse.

Dež

Zadnjič sem pisala o soncu, danes bom pa o dežju. Moj odnos do obeh pojmov sicer ni enak, bila bi pa vesela, če bi bil. Da bi z enakim veseljem gledala sonce kot dež.

Namreč, sem zelo »sončen« človek. Ko posije sonce, dobim energijo za delo in ustvarjanje. Ko je vse oblačno in sivo, se mi zdi, da sem kakor v neki čakalnici, kjer moram mirno počakati, da bo svet spet svetel in jasen.

Saj tiste vsakdanje stvari opravim, življenje normalno teče dalje, ni pa tistega "malo več". Da nekaj ustvarjam, da imam ideje, da se lotim in stvari tudi speljem. Še ne.

Danes zjutraj sem vstala v suho jutro. Bilo je prijetno toplo in ptičje petje je že skoraj spominjalo na pomlad. Tudi sneg, ki ga je v preteklem mesecu toliko napadlo, je že skopnel.

Pa je potem, ko sem ponovno stopila iz hiše, spet deževalo. Pomislila sem, kaj vse bom spet lahko brala na facebooku. Poleg politike je vreme zadnje čase najbolj pogosta tema. In to zelo pereča. Ljudje so zaskrbljeni, ogorčeni, jezni, uporniški, do konca naveličani zime. Polni negativnih čustev, ki jih opisujejo s celo paleto izrazov. Ko berem, kaj vse pišejo, si ne morem kaj, da ob tem ne bi pomislila na težo in moč  besed. Kot bi se ne zavedali, da za temi negativnimi besedami stoji negativna energija. Tudi, če vsega, kar pišejo, ne mislijo tako resno, pa vendar v tistem trenutku v njih ni veselja in miru. Ne sprejemanje vsake situacije, tudi vremena, je tisto, kar nas dela nezadovoljne in na koncu lahko tudi bolne. Če bi se zavedali, kakšno moč imajo naše misli, bi jih vendar raje obračali v pozitivne?  Ampak, večina še vedno misli, da morajo biti do vsega kritični. Ali verjamejo, da so potem pametni in da bodo na ta način spremenili svet? Vreme se že ne pusti. (Kolikor vidim, pa tudi politiki ne. Ampak to ni moja tema.) Morda pa si večina na ta kritičen način samo da duška, se čisti in tako ustvarja prostor v duši za nove misli? Čiščenje je dobro, to vem. Vidim pa še nekaj. Nekateri ostanejo samo pri tem, pri kritiki in negativnem. Ne vidijo, da ima tudi ta situacija tisti drugi pol. Pozitivnega. In ker tega sploh ne vidijo, ostajajo jezni na vse okoli sebe. Še tega ne vidijo, da so jezni tudi sami nase. In ostanejo na mestu.

Ko sem torej pomislila na vse to, kar sem ravno napisala, sem nekako začutila, da se je v moji čakalnici pokazalo sonce. Tudi, če ga zunaj ni, ga čutim v sebi. Narava se obnaša po svojih zakonih, mi, njen del, pa ji lahko samo sledimo. Če pač raje gledam modro nebo kot sivo, prav. Ampak oblaki ne bodo zavladali v mojem srcu in me delali negativno.

Pred mano je lep dan, ki ga bom preživela s prijatelji in se ga veselim. Imamo se radi, pa smo vseeno tako zelo različni. Kot vreme, svetli, temni, jasni, sivi…., vsi pa točno tam, kjer v tem trenutku moramo biti, da lahko naredimo naslednji korak, če se zanj odločimo.

Sonce

Neverjetno, kako sonce vpliva na moje razpoloženje! Kar oživim, ko posije. Ni čudno, da vnukinji rečem »moj sonček« .Tudi ona razsvetli prostor, ko vstopi.

Zdajle, ko sedim pri računalniku, vidim sončne žarke, sneg na travi se sveti kot biserčki, na zaplatah razkrite trave pa siničke zobljejo zrnca semen, ki so padla s hiške na naši magnoliji. Tam je tudi velik snežak, ki ga je svoji vnukinji naredil dedi. Nos iz korenčka in oči iz kostanja so mu padli na tla. Tudi rdeča usta, ki sem mu jih naredila iz umetne mase, niso zdržala včerajšnje višje temperature in ležijo pred njim na snegu. Samo klobuk in zataknjena lopata še vztrajata na svojem mestu. Ko bom končala s pisanjem, grem popravit lepotne napake na našega velikega snežaka. Tudi nanj zdajle sije sonce, ampak mislim, da bo nekaj dni še zdržal.

Ko vidim sonce, pomislim na vse lepo. S soncem je povezano poletje, počitnice, brezskrbnost, morje, mladostne simpatije, lepi poletni večeri, naša barka, lenobno posedanje v varnem zavetju našega dvorišča, sladoled, …. Naštevala bi lahko v nedogled. Za vse to sem zelo hvaležna.

Ob tem, ko vidim lepoto zunaj, pa rada pomislim tudi na to, kaj se medtem dogaja v  meni. Pri srcu mi je toplo, kot bi sonce posijalo tja noter in povzročilo, da vse vidim lepše. Skušam si zapomniti to občutje, da bi si ga znala priklicati v spomin v dnevih, polnih zimske sivine. Ugotovila sem, da se to da. Letos je bilo kar nekaj oblačnih, mrzlih dni, pa si nisem dovolila, da bi se tudi mene polotila sivina. Uspelo mi je, da sem nad oblaki videla sonce. Dobro počutje sem spodbujala s stvarmi, ki jih imam rada in aktivnostmi, ki me delajo ustvarjalno. Pa sem spet pri tem, kar sem pisala že včeraj. Pri ustvarjalnosti.

Ustvarjalni ljudje so aktivni, na svoji poti gredo naprej in če se kdaj ustavijo, je to zato, da si naberejo novih moči in izčistijo nove ideje. Ne zavira jih razum in obilica dvomov, ki se porajajo v našem tako opevanem intelektu. Ne podležejo razlogom »proti«, ampak vidijo, da je vse »mogoče«. Vidijo naprej. Neuspeh ni dokončen, ampak je samo nova izkušnja. Tudi, če jih okolica včasih ne razume in ne podpira, je njihovo življenje zanimivejše.

Ko smo se na fakulteti učili o ustvarjalnosti, smo lahko videli, kako velik potencial imajo otroci in kako potem z leti in vplivanjem okolja počasi tonemo v neko povprečje. Na srečo, ne vsi. Še zdaleč ne. Po internetu krožijo neverjetne stvaritve ljudi, ki so izstopili iz kroga pričakovanega. Kaj vse zmore človek, ki si ne postavlja mej!

Zato se mi zdi zelo pomembno, da našim otrokom ne zapiramo vrat pred njihovimi idejami, da jih opogumljamo, da jim zaupamo in da pustimo, da kot bitja bodočnosti stopajo po svoji poti, ki je lahko zelo drugačna od naše. Raje se od njih učimo, kot da jim vcepljamo naša stara prepričanja. Kajti, ko jih bomo resnično sprejemali in spoštovali takšne kot so, bomo njihovim dobrim potencialom dovolili priti na plano. Začudeni bomo, kaj vse se skriva v njih.

Zunaj še vedno sije sonce, v meni so še vedno lepe misli. Zaključila bom z besedami moje Ize: » Ja, babi, jaz sem tvoj sonček, ampak, ko pančkam, sem pa lunica.« Točno tako, ona tudi takrat sije.